Kje vzdrževati spomin na Lovra Kuharja?
Prva leta po smrti Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca se je porodila ideja, da bi se v njegov spomin ohranile vse Kotlje takšne, kakršne so tedaj bile. Pozneje se je začela ta zamisel pozabljati; Kotlje so se spreminjale in kraj, kjer naj bi se vzdrževal spomin na Prežiha, je postala Vorančeva rojstna hiša – Kotnikova bajta v senčnem vznožju Uršlje gore. Ko so jo Kuharjevi zapustili, je bilo Vorancu komaj nekaj mesecev in zato ni mogla pustiti v njem nobenih spominskih sledov. Na Kotnikovo bajto nista bila ne oče ne mati prav nič navezana. Voranc jo je spoznal šele pozneje, a je, stisnjena v senčno vznožje Uršlje gore, vzbujala v njem turobne občutke. S poznejšimi prezidavami so ji lastniki docela spremenili nekdanjo podobo. V steno prenovljene hiše so vzidali spominsko ploščo s stare, za kraj ohranjanja spomina na Voranca pa so Kotlje in Ravne izbrale Preški Vrh, ki ga je Voranc v svojem romanu Jamnica poimenoval Sončni kraj.
Na kmetiji pri Prežihu je bil oče Ivan najemnik med letoma 1900 in 1911. Takrat je Kuhar Lovro (narečno Voranc) zares postal Prežihov Voranc, pozneje pa je to ime prevzel za svoj pisateljski psevdonim. Stanovali so Kuharjevi pri Prežihu v stari kmečki hiši, saj nove, imenitnejše, takrat še ni bilo. To si je zgradil železarniški uradnik Čas, potem ko je leta 1913 kupil Prežihovo posestvo. Voranc je v njej z družino preživel le zadnja leta svojega življenja po drugi svetovni vojni.
Pri Prežihu na parni je začel Voranc »klesati svoje nesmrtne podobe samorastnikov«, piše na nizkem, grobo obdelanem spominskem kamnu na dvorišču pri Prežihu. Kamen naj bi ponazarjal Vorančevo pisateljsko prvinskost, a lahko simbolizira res le njegove pisateljske začetke, ne pa tudi poznejšega silovitega izbruha njegove pripovedne sle in moči.
Od Prežiha je Voranc prvič odšel v svet. Namenjen je bil v Ameriko, a je prišel le do Trsta in se razočaran vrnil domov. Usodnejša zanj in vse njegovo poznejše življenje so postala leta, ki jih je s krajšimi in daljšimi presledki preživel pri Prežihovi bajti med letoma 1911 in 1923.
Prežihova bajta (kot posestevce) je bila relativno samostojen del Prežihovega posestva. Obsegala je nekaj nad pet hektarov njiv in travnikov ter tri hektare in pol gozda. Kupil jo je Vorančev oče leta 1911, ko je imela družina za seboj že vrsto let najemniškega življenja in ponižujoče odvisnosti. Tako je prvič postal gospodar na svojem. »Vse skupaj je bilo majhno in siromašno, a se je očetu vendarle zdelo sijajno. Dočakal sem, da sem sam svoj gospod, je rekel zadovoljno. In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen /…/ po brazdi,« se je zazdel Vorancu »kakor človek, ki je po dolgi poti našel svoj mir«. Čeprav majhna, je Prežihova bajta tudi za Vorančevo mater – gruntarsko hčer pomenila možnost zakoreninjenja v svoj svet in uresničitev želje po lastnem domu, ki mu je vdihovala življenje in navezovala otroke nanj.
Toda bajtin svet (razen brega pod hišo) je bil porasel z mladim gozdom, in oče se je lotil garaškega dela. Podiral je tudi že več metrov visoka drevesa in z voli ruval njihove korenine. Voranc mu je pomagal pri opravljanju kmečkih opravil. Tesaril je in opravljal druga težaška dela. Želja po znanju ga je zvabila od tod v zadružno šolo v Ljubljano in v kmetijski zadružni tečaj na Dunaj. Od Prežihove bajte je bil vpoklican k vojakom in odposlan na fronto. Sem se je vrnil, zgrožen nad doživetji po bojiščih prve svetovne vojne in vojnega ujetništva v Italiji. V čas po prvi svetovni vojni segajo začetki njegovega aktivnega političnega dela, ki je usodno oblikovalo vse njegovo nadaljnje življenje. V tem okolju se je vživljal v zgodbe, ki jih je pletlo življenje v njegovem domačem kraju, in tiste, ki mu jih je pripovedovala mati. Svet in ljudi si je vtisnil v spomin, da so ga spremljali po vseh postajah njegovega razburkanega življenja. Iz njih je pozneje daleč od doma črpal snov za veličastne podobe svojih likov in jih upodabljal na slikovito izrisana pokrajinska ozadja Uršlje gore in Pece; iz njih je sestavljal mogočen mozaik velikih zgodovinskih dogodkov, ki so pretresli svet in določali tudi usodo slovenskega naroda in našega koroškega zakotja.
Po očetovi smrti januarja 1944 je za njim pri bajti gospodaril njegov sin Anzej. Junija 1944 so ga (slabih sto metrov od bajte) umorili nemški policisti. Posestvo so podedovali Anzejevi otroci in ga leta 1966 prodali sedanjima lastnikoma Ferdu in Mariji Potočnik. Da je kupil Prežihovo bajto, je občino obvestil novi lastnik. Pozanimal se je, ali obstaja kak kulturni interes zanjo, saj jo bo sicer po svoje uredil. Občinski svet za prosveto in kulturo je želel, da bi bajta ostala taka, kakršna je bila, in začela so se dolgoletna pogajanja za ureditev lastništva (samo stanovanjske hiše!) in renoviranje bajte. Za kulturni spomenik jo je Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Maribor razglasil leta 1969, julija 1973 pa je Skupščina občine Ravne na Koroškem izdala odločbo o zavarovanju bajtine neposredne okolice.