Vojna ni bila tragična le na zunaj, po dejanjih okrog bojnih jarkov, ampak je segla globoko v osebno bistvo udeležencev, kakor tudi njihovih svojcev.
Za dom, za drage, v hrabri boj
Tja sred sovražnih čet!
Med nami vsak je cel junak,
Naj pade tretji, drugi vsak,
Da bo le dom otet!
Za dom med bojni grom (Simon Gregorčič)
Žal se je do danes ohranilo zelo malo ali skoraj nič pričevanj udeležencev v prvi svetovni vojni, ki so bili doma pri Sv. Barbari v Halozah. To smemo pripisati tradicionalno skromnost teh ljudi, kar zadeva zapisovanje svojih doživljajev. So pa radi nekdanji vojaki po vojni domačinom radi razlagali dogodke in pripetljaje. Toda danes so mrtvi tako pričevalci kot njihovi poslušalci. Če še kdo živi, mu je opešani spomin zabrisal to, kar je bil kdaj slišal.
Nekaj pričevanj o življenju pod orožjem in krvavih bojih prve svetovne vojne pa se je vendarle ohranilo do danes. Objavljali so jih tedanji časopisi, ki so jih posredovali kot pripovedi ali iz pisem vojakov. Današnji okus bralca bo morda težko sprejel način, kako je bilo takrat kaj zapisano, a tega ni mogoče spremeniti. Mogoče pa je sporočiti, kaj vojne tudi danes prinašajo njihovim akterjem. Zato naj ne bo odveč spoznati, kaj vojna pravzaprav je.
Vojna ni bila tragična le na zunaj, po dejanjih okrog bojnih jarkov, ampak je segla globoko v osebno bistvo udeležencev, kakor tudi njihovih svojcev. Žal se je tiste dni potrdilo reklo: »Kadar je vojska, se nebesa polnijo«. In res so se polnila tedaj in njihova vrata so bila še dolgo na stežaj odprta…
Opis bojišča prve bitke pri Lvovu, ki ga naredi neimenovani očividec (Slovenski gospodar 17. september 1914, str. 2):
„Na levi strani našega kora (III.) so stali skoro sami slovenski polki, in sicer: Štajerci, Istrijanci ter Bošnjaki; v središču: Korošci, Bošnjaki in Kranjci, na desnem krilu (na jugo-vzhodni strani) pa naši domobranci…
Štajerci 87. pehotnega polka so poleg polkovnega razvili tudi rumeno-moder prapor, ki jim ga je bilo ob odhodu podarilo celjsko mestno glavarstvo. Nasadili so bajonete na puške. Kapela je zaigrala Radetzky-marš in nepregledne vrste človeških postav v ščukasto-sivih uniformah so se premaknile. Vsak vojak je nosil kakšnih trideset kilogramov svoje opreme, ki ga je z vso težo vlekla navzdol ter ga v ritmu vojaške godbe udarjala po plečih in bedrih. Čutarice so nabijale ob nabojnice, okovani čevlji so topotali v ritmu, telečnjaki so se zibali levo in desno in odrevenele dlani so trdno stisnile orožje, ki je sedaj postalo vojakom edini zaveznik. Vojaški korak je dvignil zadušljiv prah na cestah, ko so zapustili ceste in poti pa so izpod vojaške obutve privrele na dan solze, ki jih je spuščala s podtalnico prepojena gališka zemlja. Neznanski hrup je dvigal ptice v nebo in plašil divjad, ki se je v smrtnem strahu pognala proti goščavam.
Vojaški korak se je z oddaljevanjem od godbe drobil in se na koncu spremenil v trušč, ki je bil še najbolj podoben lomastenju in sopihanju tropa ovac in govedi. Ko so se enote 87. polka od jutranjega izhodišča oddaljile kakšnih petsto korakov, so jih poveljniki pognali v jurišni tek proti jutranjemu soncu…
Če Rusi dotlej še niso bili okusili avstro-ogrske vojske, so si jo po bojnem srečanju z vrlimi Štajerci zagotovo dobro zapomnili…„
Ilustrirani glasnik, (Ljubljana), priobči 17. septembra 1914 na strani 26 pripoved slovenskega ranjenca o prvih bojih v Galiciji, ki se po opisu krajev in pokrajine ter času in načinu dogajanja ujema z drugimi opisi bitke pri Zoločevu. Tragičnost pripovedi je v skoraj neprizadetem opisovanju največjih surovosti, ki so se jih morali posluževati vojaki v boju od blizu, da bi se izvlekli živi in kolikor toliko zdravi:
„…Sam ne vem, kako bi dopovedal, kaj je tak boj na nož. Včasih sem že videl oddaleč boj fantov v gostilni, ko je bilo žegnanje. Gruča se zaleti v gručo, pesti se dvignejo nad glavami, vse tiho za hip, potem krik, kletev, škrtanje z zobmi. Vselej se mi je taka reč zdela kot gledalcu huda in krvava. Ali to je samo toliko vredno, kakor otroški boj, ko se igrajo vojake. Tam je bila druga. Meni se zdi, da so nam vsem izstopile oči izpod čela, in da je v njih nekaj gorelo. Pred sabo vidiš gručo bajonetov, kar poči med nje po desetkrat po vrsti samokres, zakoleba se ta, omahne oni, gruča se pretrga, mednjo se zarijejo naši noži, kri brizga, pred tabo se zakotali tovariš na tla, ti jo udariš čezenj, suješ, udarjaš, divjaš, stok in krik – ne hrup – tuljenje. In sredi tega ne veš prav nič, ali zmagujemo, ali padamo – samo ta zavest te rine naprej, da se ne ganeš z mesta, dokler nisi preboden. Za življenje ti ni toliko, kot doma za fajfo tobaka. Samo ena misel se te drži: da napraviš škode, kar se da, in da jih pomoriš, kar jih moreš…„