Valvasor se je v prvem delu knjige pri opisu voda na Kranjskem srečal tudi z jezerom na Mokrcu in z jezerom v Ribniški dolini, ki sta v ljudski domišljiji sicer obstajala, toda sam njunega obstoja ni mogel dokazati. V svojem dvomu se je skliceval na primer Cerkniškega jezera, katerega obstoj tedaj še ni bilo mogoče znanstveno dokazati zaradi njegove presihajoče narave. Zato v obstoj jezera v Veliki gori ni podvomil. Ker ga sam ni videl, o njem poroča le v ljudski pripovedi. Zaradi precejšne podobnosti pa svojo pripoved primerja še z omenjenim jezerom v Mokrcu.
O jezeru, ki naj bi se nahajalo v visoki gori Mokrec, so mu domačini poročali, da so dostikrat prišli do njega, če so šli v gozd sekat drevje, če pa so se odpravili v gozd z namenom, da bi prišli do jezera, ga niso nikoli našli. Ljudje so pripovedovali, da so ga videli, da je veliko in je v njem dosti rib. Tudi baron Hanns von Thurniški mu je pripovedoval o nekem kmetu, ki mu je prišel povedat, da je to Mokrško jezero prav zares našel. Pot do njega pa je tako dobro označil, da bi si ga upal najti še celo v temni noči, zato je barona prosil, da bi si ga šla skupaj ogledat. Res so šli iskat jezero, vendar ga niso našli. O jezeru v ribniški Veliki gori je v nadaljevanju Valvasor zapisal sledeče:
O tem jezeru pravijo, da ima enake lastnosti kot jezero v Mokrcu. Kajti v gozdu na ribniški Veliki gori naj bi tudi bilo skrito tako jezero, ki mu ljudska usta pripisujejo enake lastnosti; namreč, da ga človek dostikrat najde čisto slučajno in da je veliko in polno rib. Na sredi naj bi po teh pripovedih stal okoli obrnjen javor, obrnjen tako, da tiči vrh v vodi, deblo pa naj bi bilo zunaj vode. In okoli jezera naj bi ležali veliki kupi skodel ali deščic tiste vrste, s kakršnimi krijejo strehe, iz tisovine ali macesnovine, vse poraščeno z mahom. O teh skodlah veliko pripovedujejo in fantazirajo in pravijo, da bodo ljudje to jezero našli takrat, ko bo zgnila streha ribniške cerkve, da bodo s temi skodlami lahko streho na novo prekrili. Pa kar se še lahko širi podobnih fantazij. Vendar pa nihče ne ve povedati, od kod to vedo, da bodo jezero takrat našli, razen če to vedo, ker so to drugi govorili (pa saj je znano, da je sluh veliko laže prevarati kot oči), pravijo, da so jim to pripoved zapustili starši in tem njihovi starši. Jaz sem spraševal veliko prebivalcev v okolici in jih prosil, naj mi pokažejo koga, ki je to jezero sam videl; dokler nisem naletel na kmeta, ki je strugaril in izdeloval sklede, in on mi je povedal, da je nekoč prišel do tega jezera. To jezero pa ni bilo širše od dveh streljajev (ali strelov iz mušket) in samo malo daljše, bilo pa je ovalne oblike. Spočetka je mislil, da je to samo mlaka ali luža, toda ko je kmalu nato zagledal kup z mahom poraščenih skodel in v sredi jezera na glavo obrnjeno drevo, se je ustrašil in jadrno pobegnil stran. Videti je sicer precej neumen, pa pošten kmet. Ali se mu je to samo sanjalo, ali si je to izmislil, ali je v resnici videl, tega ne morem z gotovostjo trditi. Potrdim lahko samo, da mi je to pripovedoval.
[Kakšne misli se porajajo današnjemu bralcu ob tem Valvasorjevem poročilu? Pravijo, da je v vsaki mitološki pripovedi zrno resnice. Ali bi jo lahko našli tudi v tej pripovedi? Po ljudskem izročilu se je spomin na jezero ohranil vse do današnjega časa. V bajki o nastanku Ribnice je Ribniško dolino nekoč prekrivalo jezero. Podoben mit so poznali tudi v Grčaricah. Ribničani so verjeli, da je Velika gora votla, v njej pa je jezero. Zato je bilo nekoč v Veliki gori prepovedano iskati oz. kopati rudo, saj so verjeli, da bi to povzročilo izlitje vode iz notranjosti gore. Obstajajo tudi številne pripovedke o poplavah, ki jih je povzročila voda, ki je prodrla iz Velike gore. Zanimivo je že dejstvo, da je območje za Veliko goro posejano z dolinami ter lazi, v katerih bi se lahko ob večjem deževju ali ujmi za daljši čas nabrala voda. Votla gora, napolnjena z vodo, je značilna za mitološke predstave o svetovni gori. Podobno tudi drevo, ki raste na gori ali sredi jezera, v kozmoloških predstavah simbolizira središče sveta – axis mundi.]
Potok Rakitnica
O potoku Rakitnica je Valvasor zapisal: Pripovedujejo, da je bila ta voda nekoč prekleta; o tem pripoveduje polno pravljic, med drugimi tudi to, da poleti ob določenem času človek pri izviru lahko uzre morsko ribo. Toda jaz nisem mogel dobiti nobenega, ki bi jo bil sam videl; človek se mora sprijazniti s tem, da povedo, da so to slišali eden od drugega. Morda pa je kdo v izviru zagledal samega sebe in mislil, da gleda slanika.
Ribniška dolina je del kraškega sveta, za katerega so značilne podzemne vode, ki občasno bruhajo na dan iz prepustnih kraških tal. Ob zadnji večji povodnji leta 2010 so med črpanjem vode v Otavicah naleteli na človeško ribico, leta 2009 pa je ribič v potoku Rakitnica ujel postrv, ki je imela v trebuhu dve človeški ribici. Morda so v Valvasorjevem času domačini v strugi Rakitnice videli prav človeško ribico in jih je ta z neobičajnim videzom spominjala na morsko ribo. Za človeško ribico je Valvasor izvedel iz zgodbe o zmajevih mladičih, ki pa ji sam ni verjel. Ker se z bitjem sam ni nikoli srečal ter njenega obstoja ni nikoli potrdil, te povezave ni mogel narediti.
