V Celju je osrednja žalna svečanost potekala v četrtek, 18. oktobra 1934, torej na dan, ko je
»nesmrtni Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj« na beograjskem Oplencu legel k večnemu počitku.
Kot poroča celjska Nova doba, so se ob 14. uri pred celjskim magistratom zbrali zastopniki vojske, civilnih oblasti in uradov mestne ter okoliške občine, Sokoli, gasilci in skavti s svojimi prapori, ob njih pa še večtisočglava množica.
»Na balkonu mestnega poglavarstva, ki je bil ves odet v črnino, je bil sredi zelenja, obdan s svetilkami, postavljen kip pokojnega vladarja z lovorovim vencem, za kipom je blestela v žarnicah velika črka »A I« s kraljevsko krono, vse pročelje pa je žarelo v žarnicah, ovitih v flor. Ob kipu je bila postavljena častna straža dveh Sokolov s sabljama in dveh gasilcev z bakljama, ob strani pa je gorela velika plamenica.«
Dvesto pevcev iz združenih celjskih pevskih zborov je zapelo Nagrobnico, nakar je celjski liberalni politik, odvetnik dr. Ernest Kalan, v čustvenem govoru opisal lik, delo in pomen pokojnika. »Množica, ki so jo v silni bolesti oblile solze, je počastila spomin Velikega kralja z mogočnimi klici ‘Slava!’, železničarska godba je zaigrala državno himno, z Miklavškega hriba pa je zadonelo 21 strelov iz topičev. Gasilski rog je oznanil konec pretresljive žalne svečanosti, kakršne Celje še ni videlo.«
Komemoraciji so sledile žalne slovesnosti v celjskih cerkvah vseh treh veroizpovedi, pred vsako izmed njih pa so po končanem obredu zadonele tri častne salve. Ljudje so se počasi razšli in transparent z besedami »Čuvajmo Jugoslavijo« na magistratnem balkonu je utonil v sivi jesenski megli.
Leta 1934 je Celje pred magistratom objokovalo še eno smrt. Komemoracija pred mestno hišo je namreč potekala tudi za generalom Maistrom. Furgon s pokojnikom so na poti od Ljubljane do Maribora pripeljali tudi v Celje in sicer, kot se spominja Bruno Hartman, po Ljubljanski cesti, mimo Dečkovega trga in po Prešernovi ulici do magistrata, kjer je bila komemoracija. »Ulične svetilke so bile ovite s florom, vse je dihalo v globoki žalosti.«
Bruno Hartman se spominja še ene manifestacije pred magistratom, ki ji je bil priča v mladosti. In sicer Tabora slovenskih fantov in mož, nekdanjih Orlov. Vodstvo katoliške cerkve na čelu s škofom Jegličem si je to lokacijo najverjetneje izbralo tudi iz simbolnega pomena. Na eni strani Marijina cerkev (pred njo je bil postavljen govorniški oder), na drugi strani pa mestna hiša, takrat trdno v rokah slovenske katoliške, klerikalne politike, na čelu z županom Mihelčičem.