Kot dober vir za preučevanje krajevne zgodovine nam služijo tudi vojaški zemljevidi, ki jih je dala pripraviti habsburška cesarica Marija Terezija.
Na vojaškem zemljevidu, ki je bil za naše ozemlje pripravljen v letih 1784/5, je mlin že označen. Ob tem je zanimivo, da je v tem času že bil postavljen lesen most čez Lahinjo, kar je tudi označeno na prej omenjenem zemljevidu. Postavitev mostu kaže na pomembnost poti, ki je vodila naprej proti vasi Zorenci ter se je nato razvejala. Ena smer je vodila proti vasi Golek, druga proti Podlogu. Danes so poti, ki vodijo od Zorencev naprej proti Goleku ali Podlogu samo poljske ali gozdne.
Kot mi je povedala Anica Kuzma, žena nekdanjega solastnika mlina Alojza Kuzme, naj bi bil mlin nekoč, v posesti lastnikov dvorca na Brdarcih pri Dragatušu.
Ivan Stopar v publikaciji Grajske stavbe… (1991) omenja dvor, dvorec na Brdarcih.1 Zgrajen naj bi bil leta 1641. Lastniki gradu Pusti Gradec so imeli v posesti tudi dvorec na Brdarcih. Seveda so se lastniki skozi čas tudi menjali, predzadnji lastnik dvorca na Brdarcih je bil Artur baron Apfaltrern, ki je bil lastnik posestva Krupa. Vso belokranjsko posest, ne samo dvor na Brdarcih, pa je 1904 prodal gradaškemu poštarju Juliju Mazzeletu ter metliškemu hotelirju Džakotu – Danielu Makarju. 1907 je bil dvorec na Brdarcih porušen.
Tudi v franciscejskem katastru iz 1824 je mlin označen. In sicer s parcelno številko 92 katastrske občine Butoraj. Vrisan je tudi jez ali po domače ”slap”. Poleg mlina je vrisano tudi poslopje, ki stoji na parceli številka 91, za katerega predvidevamo, da je bilo hlev. Tudi danes naprej od mlina, stoji hlev in oba objekta sta danes označena, da stojita na parcelni številki 91 katastrske občine Butoraj.
Z raziskovalnim delom o mlinu se je ukvarjal tudi magister Janez Kramarič v publikaciji ”Mlinska kolesa so obstala”. Navaja, da so ustni viri omenjali, da so bila 1825 opravljena popravljalna dela na mlinu.2 Ob tem ne navaja ustnega vira, lahko pa predvidevamo, da je to informacijo dal nekdanji solastnik mlina Alojz Kuzma. Kramarič tudi omenja, da ni poznano, kdaj točno naj bi mlinu dogradili leseni podaljšek z žago venecijanko. Po njegovih predvidevanjih naj bi to bilo v 2. polovici 19. stoletja. Kramarič je še zapisal, da naj bi bil najstarejši poznan lastnik mlina nekdo, ki se je pisal Kraševec.
V Franciscejskem katastru za Kranjsko (1823–1869) za katastrsko občino Butoraj (nemško Wuttaray), ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije, in je dostopen tudi preko interneta, imamo tudi Abecedni seznam lastnikov zemljišč. Na strani 11, pod vpisno številko 18 je naveden priimek ”Krašovic” Jožef. Ime in priimek sta zapisana v nemščini. Nekako kot Kraschovitz Jossef. V tem primeru lahko potrdimo istovetnost ustnega vira. Omenjeni Krašovic ali Kraševec je poleg parcele, na kateri je stal mlin, posedoval še pet parcel v okolici. Mlin je bil na Butoraju hišna številka 15.
Ob pregledu krstnih knjig župnije Črnomelj za čas od 1782 do 1900 sem naletel na tukaj živeče Kraševce. Kot prva, na katero sem naletel, je bila Ana Kraševec, ki je bila rojena v Črnomlju, hišna številka 10, na dan 10. 8. 1796. Oče je bil Jože Kraševec, mati Elizabeta, rojena Mihelčič. Ani se je 12. 11. 1898 pridružil brat Janez, rojen v Črnomlju 80. Potem pa zgodba postane bolj zanimiva. 5. 11. 1803 je bil rojen naslednji otrok v družini Kraševec. To je bil Jožef, ki je bil že rojen na Butoraju, hišna številka 23. Dobra tri leta pozneje se je Jožetu Kraševcu in Elizabeti rodila hči Katarina. To je bilo 3. 1. 1806. In kot je zapisano v krstni knjigi, je bila rojena na Butoraju 15. Torej v mlinu! V družini Krašovec se je nato rodilo še nekaj otrok. 30. 8. 1808 Mihael, 10. 11. 1810 Barbara ter 2. 4. 1813 Marko. Vsi so bili rojeni na Butoraju 15.
Tradicijo Kraševcev je nadaljeval sin Jožef (rojen 1803), ki se je 1824 poročil z Marijo Vardian. Imela sta šest otrok: Jože (1826), Marija (1827), Anton (1830), Jakob (1831), Katarina (1832), Matija (1839). Matija je bil zadnji otrok Jožefa in Marije Kraševec. Po tem je Jožef Kraševec umrl. Kdaj točno je bilo to nisem zasledil, kajti v Mrliški knjigi ni naveden. Vdova Kraševec se je nato ponovno poročila. Njen mož je postal Janez Lukanič. Iz poročne knjige je razvidno, da sta se Janez Lukanič ter vdova Jožefa Kraševca, Marija poročila že 1839. leta. Za leto 1842 je v krstni knjigi navedeno, da se je na Butoraju 15, torej v mlinu, rodila Margareta. Kot oče je zapisan Janez Lukanič in kot mati Marija z dekliškim priimkom Vardian. Po tem sta imela še štiri otroke, ki so se rodili v mlinu: Janez (1844), Barbara (1848), Marija (1849) in Ana (1851).
Hči Barbara Lukanič se je 7. 2. 1866 poročila z Jožefom Kuzma iz Zorencev 1 in se po poroki preselila k možu. Njun sin Janez (Ivan) Kuzma se je rodil 22. 12. 1864 na Zorencih hišna številka 1. In Janez (Ivan) Kuzma je bil tisti, ki naj bi, tako Kramarič, podedoval mlin z žago po Matiji Likoviču iz Goleka.
Pa si poglejmo, kaj nam govorijo zapisi v zemljiški knjigi.
Kot je ugotovil Janez Kramarič, je bil Andreas Röthel prvi, ki je bil kot lastnik leta 1870 vpisan v zemljiško knjigo okrajnega sodišča v Črnomlju. Po njegovi smrti je 1882 postal lastnik njegov sin Matias Röthel. Toda ta je 1883 mlin z žago prodal Matiji Likoviču iz Goleka pri Dragatušu. Po njem pa naj bi 1889 mlin z žago podedoval Ivan Kuzma iz Zorencev ter po njem leta 1914 njegova žena Marija Kuzma. Po Kramariču se je vdova Marija Kuzma leta 1926 poročila in prevzela možev priimek Svetič. Kot mi je v intervjuju povedala Anica Kuzma, žena nekdanjega solastnika Alojza Kuzme, naj bi bil Svetič, ki se je tam priženil, doma iz Tanče Gore.
Z izročilno pogodbo je leta 1932 postal lastnik mlina in žage Anton Kuzma, po njem pa z dedovanjem leta 1964 njegov sin Anton Kuzma, ki je leta 1975 umrl. Po njem pa so dedovali mama Jožefa Kuzma do polovice ter brata Alojz in Jože vsak do ene četrtine. Po smrti matere, leta 2006, sta brata podedovala njen delež in vsak postala lastnika do ene polovice. Ker je Jože Kuzma živel v Nemčiji, je z mlinom upravljal brat Alojz, ki je živel v Črnomlju.
Leta 2011 sta postala lastnika mlina Tatjana Kuzma in Damjan Cesar in sta lastnika še danes.
Mlin in žaga sta bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tudi obnovljena. Obnovitvena dela je opravil nekdanji solastnik Alojz Kuzma.
- Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2, Dolenjska. Knj. 5, Bela krajina, str. 7/8.
- Kramarič, Janez: Mlinska kolesa so obstala. Črnomelj, 2006.