Šemljenje tradicionalno označuje prehod zime v pomlad. Dediščino pustovanja je v fotografski objektiv ujel tudi Josip Trebec.
Maske so se namreč skozi zgodovino spreminjale, tudi namen maskiranja je bil drugačen. Če naj bi bile maske nekoč grozljive in strašne, da bi tako odganjale duhove zimskega časa, so kasneje postajale vedno bolj smešne in zabavne. Včasih so bili za pripravo pustovanja odgovorni starejši pustarji, danes pa opažamo, da je to vse bolj domena mladine, pa tudi otroci se že tradicionalno šemijo. Pustni obhod je odvisen od datuma velike noči, zato pade v februar ali marec. Našemljeni otroci so šli na svoj obhod običajno že v četrtek. Praznovanje pa se je začelo že s plesom v soboto ali nedeljo, v torek popoldne pa so odrasle šeme po hišah pobirale darove. Običajno so bili to samski fantje, šele v 2. polovici 20. stoletja pa se jim pridružijo tudi dekleta. Pri odhodu sta bila glavna lika Pust in njegova žena Šema (dva fanta, našemljena v moškega in žensko), ki sta zaplesala v vsaki hiši. Šeme je vsako leto spremljal pustni voz s konjsko vprego, ki so ga krasili že dneve prej.
Maske so bile preproste, sposodili so si obleke svojih non, mam ali sester in se po obrazu namazali z ogljem, nepogrešljiv pa je bil godec, ki jih je spremljal na vozu in skrbel za dobro voljo. Ko šeme obiščejo hišo, prinesejo vanjo tudi srečo, zato so jih vedno pričakali z darovi (z jajci, klobasami, kruhom, sadjem in vinom), s katerimi so se potem pustarji zabavali Naslednji dan, na pepelnično sredo, so Pusta pokopali in sežgali. Pusta je običajno predstavljala slama, povezana v obliko človeka. Pokopu vedno prisostvujejo ‘pogrebci’.