Leta 1918 je nekaj časa bival v Ljubljani, kjer je zaradi posledic internacije zbolel. Po poroki (1919) se je s prvo ženo Pepino, r. Dular, naselil v Stražišču pri Kranju (v Šempetrski oz. Detelovi graščini). V prvi polovici dvajsetih se je med drugim vključil v razgibano politično dogajanje v tedanji Kraljevini SHS.
Postal je član Organizacije jugoslovenskih nacijonalista (ORJUNA 1923-1926), ki je bila ustanovljena v okviru Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), in sicer z namenom, da brani ogrožene kraje pred italijanskim iredentizmom. Že kmalu po ustanovitvi pa so jugoslovanske unitarno-centralistične sile (predvsem JDS oziroma Samostojna demotkratska stranka) preusmerile njeno delovanje k izrazito notranjepolitičnim vprašanjem. Po dogodkih konec junija 1926 na Prešernovi (danes Čopovi) v Ljubljani, ko so se spopadli pripradniki Orjune in policija, je oblast organizacijo v Sloveniji razpustila. Levstik pa se odslej ni več pojavljal v politiki.
V Ljubljano se je ponovno vrnil leta 1924, kjer se je prvič redno zaposlil kot urednik pri Jutrovem podlistku in mladinski prilogi. Pri Jutru je spoznal drugo ženo Franko, roj. Lavrenčič, ki je objavljala pod psevdonimom Anton Brvar.
Nenaklonjena literarna kritika
Po izidu literarnih del, ki so nastala proti koncu prve svetovne vojne in neposredno po njej, Levstikova izvirna produkcija pada in se ne opomore več. Pa še tej je literarna kritika nenaklonjena z očitkom, da je v njegovih besedilih preveč tendence, saj jo je pač presojala na podlagi njegovega političnega delovanja v tem obdobju.
I. Grdina v svoji študiji pravi: Levstikovo pisanje ni nikoli skrivalo zunajumetnostne tendence. Po letu 1910 je bila pač del njegove osebnosti, zato so je njegovi spisi polni. Bila je kot težnost, ki ji ni mogel uiti.
Problematičen je zorni kot ocenjevalcev, ki niso (hoteli) razumeli(ti), da gre v bistvu za vprašanje žanra oz. trivialnosti v Levstikovih pripovednih besedilih. Če je v Levstikovi povesti Pravica kladiva (1926) čutiti odkrito politično tendenco, ki je v neposredni navezi z Levstikovo preteklo politično angažiranostjo, Orjuna je namreč nameravala doseči svoje narodnopolitične cilje brez kompromisa in do skrajnih konsekvenc, v katere je vključevala tudi silo, to ne drži za dela v zadnjem ustvarjalnem obdobju.
Že s Hilarijem Pernatom se zgodi premik od aktivizma glavnega junaka „h kandidovskemu obdelovanju lastnega vrta”, v zadnjem obsežnejšem tekstu Dejanje (1934) pa Levstik opravi obračun z vsakim totalitarizmom, tudi z lastnim v preteklosti.
Iz spominov
V intervjuju ob sedemdesetletnici ni mogel skriti razočaranja, ko je spregovoril o lastnem literarnem ustvarjanju.
„Da mnoge moje stvari niso slabe, vem. A, bile bi mnogo, mnogo boljše, da je bilo, česar ni bilo. /Pisatelj po moledovanju založnikov/ napiše knjigo.
Obseg je bodisi prevelik, bodisi premajhen, pravšen gotovo ne, stvar ni dokončno iztehtana, kompozicija šepa, za avtorjevo zadovoljstvo s seboj je malo razloga; morda si kakšno besedico preodkritosrčno zapisal, zamera cvete na levi in na desni, stvar postaja politikum, vzdigne se gonja, češ da si blatil, obrekoval itd. Stremuščki pristavljajo svoje lončke in nazadnje pride še literarni estet, zgodovinar ali podobna žival in omalovaževalno vpiše otroka tvojih muk med izrodke.”
Vladimir Levstik, Razgovor ob jubileju, Ljubljanski dnevnik, 24. januar 1956.
