Po osvoboditvi je v novi državi SFRJ prišlo tudi v šolstvu do zelo velikih sprememb. Vzgoja je potekala v duhu revolucionarnih pridobitev NOB-ja in nadaljnjega razvoja socializma.
Leta 1952 so namesto verouka uvedli moralno vzgojo. Temeljni zakon o sedemletnem obveznem šolanju, ki je izšel 11. junija 1946, je uvedel obvezno sedemletno šolanje in je povsod tam, kjer je bilo prej že uveljavljeno osemletno šolanje, pomenil korak nazaj. V letu 1950 so ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost; del sedemletk so spremenili v nižje gimnazije, ki so postale štiriletne. 8. oktobra 1953 je odlok o obveznem osemletnem šolanju uzakonil šolsko obveznost od 7. do 15. leta starosti. Učenci so se najprej šolali v 4 razredih osnovne šole, potem pa so lahko nadaljevali obvezno šolanje v višjih razredih osnovne šole, nižjih gimnazijah ali drugih srednjih šolah. Z odlokom, ki je 8. oktobra 1953 potrdil obvezno osnovno šolanje od 7. do 15. leta starosti, so v šole uvedli svobodne dejavnosti, ki so jih kasneje preimenovali v šolske interesne dejavnosti. Najpomembnejša prelomnica povojne osnovne šole je bila šolska reforma iz leta 1958. Splošni zakon o šolstvu je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Z Zakonom o osnovni šoli, ki je izšel 1. oktobra 1959, je ta postala enotna socialistična družbena ustanova. Leta 1962 so začeli delati po šolah šolski psihologi in socialni delavci, pozneje še pedagogi in logopedi.
Po vojni se je šolsko leto začenjalo s konferenco krajevnega učiteljskega zbora v začetku septembra, pouk pa navadno dan kasneje, končal pa se je s prireditvijo v drugi polovici junija. Pouk je potekal po predpisanem predmetniku in učnem načrtu. V predmetniku so bili: slovenski jezik, spoznavanje narave in družbe, fizika, kemija, biologija, računstvo in geometrija, prirodopis, družba, zemljepis, zgodovina, srbski ali hrvaški jezik, telesna vzgoja, risanje, petje, gospodarska znanja, ročno delo, gospodinjstvo in moralna vzgoja. V težkih razmerah se je po vojni ob iznajdljivosti in pridnosti učiteljev pa tudi zahtevah oblasti na šoli odvijalo pestro dogajanje.
Primanjkovalo je klopi, tako da so morali v klopi sedeti tudi po trije učenci; seveda niso imeli prostora za pisanje, pa tudi nemir je bil večji. Zelo je primanjkovalo učil, zato so morali biti učitelji iznajdljivi in so sami pripravili pripomočke za pouk. Delali so jih iz lepenke, lesa, žice ali pa z risanjem. V ta namen so prirejali tudi izlete v bližnjo okolico, ki so bili pomemben pripomoček pri učenju. Težko je bilo dobiti tudi zvezke.V Kronikah šole so bile vsa leta zabeležene dejavnosti, ki so jih izvajali. Obeleževali so spominske dneve (koroški plebiscit, oktobrsko revolucijo, ustanovitev FLRJ, dan OF, dan vstaje, dan zmage, kulturni praznik …). Vsako leto so praznovali kulturni praznik, imeli prireditve ob tednu knjige, spominske dneve pisateljev, teden matere in otroka, teden družine, počastili so dan žena, dan mrtvih. Izvajali so zdravstvena in druga poučna predavanja za starše in učence višjih razredov, organizirali so izobraževalne tečaje, cepljenja in zdravniške preglede otrok ter izvajali zbiralne in nabiralne akcije. Za otroke so organizirali razne prireditve: novoletno jelko, pozdrav pomladi, praznik pomladi, pionirski dan …
Šolsko leto 1945/46 bi se moralo uradno začeti 15. oktobra, a se je zaradi dela učiteljev pri okrajni komisiji za ugotavljanje vojne škode in pomanjkanja treh učiteljev pouk začel šele 23. oktobra 1945. Na šoli je bilo 438 učencev (ob koncu šolskega leta 426) v 11 oddelkih. Učilo je 7 učiteljev: ena učiteljica in en učitelj sta bila učitelja pripravnika z nižjo pedagoško izobrazbo – z opravljenim trimesečnim učiteljskim tečajem. V šolskem letu 1949/50, ki se je pričelo 3. septembra, je bilo vpisanih 470 učencev.
V šolskem letu 1953/54 je bila ustanovljena nižja gimnazija. Šolska reforma leta 1958 je uzakonila enotno obliko obveznega osnovnega šolanja. Tako je bila po štirih letih nižja gimnazija v Šentrupertu ukinjena. V šolskem letu 1958/59 je šola postala popolna osemletka; na višji stopnji sta bila dva oddelka 5. razreda in po en 6., 7. in 8. razred. V šolskem letu 1959/60 8. razreda na šoli sploh ni bilo; osem učencev tukajšnjega šolskega okoliša je hodilo v šolo na Mirni in v Mokronogu.
Po končani vojni so skušali preprečiti bolezni, odpravljati njihove vzroke in izboljšati kvaliteto življenja tudi z raznimi predavanji in izobraževalnimi tečaji. V preteklosti so zelo velik problem predstavljale nalezljive bolezni. V šolski kroniki od leta 1940 do 1956 zasledimo, da so veliko skrb posvečali cepljenju, ki je preprečevalo pojav in širjenje nalezljivih bolezni. Vsako leto so otroke cepili proti davici in kozam. V prvih letih po vojni so bila izvedena cepljenja proti kozam, maja 1949 pa so bili cepljeni proti jetiki (tuberkulozi) vsi učenci in mladina do 18. leta starosti. V naslednjih letih so večino cepljenj opravili kar na šoli. Zdravstveno osebje je šolo obvestilo o prihodu, tako da so se učenci lahko umili in pripravili na pregled in cepljenje. Veliko skrb so povzročali tudi slabi zobje. V Šentrupert je po vojni prihajala potujoča zobna ambulanta, poslana od Ministrstva za ljudsko zdravje LRS, v kateri sta delala dva zobozdravnika, eden v prednjem, drugi v zadnjem delu avtobusa.
V času med vojno in po njej so bile zbiralne in nabiralne akcije, pri katerih so sodelovali otroci šole, nujne. Vzrokov za to je bilo več. S tem delom, predvsem z nabiranjem zelišč, majskega hrošča, bukovega žira in drugega, so zaslužili kakšen dodatni dinar, da so lahko kupili vsaj olje, sladkor in sol. Otroci so ob pomoči odraslih nabirali tudi zdravilna zelišča in sušili vijolice, trobentice, kamilice, divji kostanj, rdeči mak, koprive, žajbelj, hrastov mah. Zelišča so prodajali Zadrugi. Poleti 1951 so otroci nabirali industrijske odpadke in nabrali 1204,5 kg železa, 176 kg stekla, 8,5 kg gume, 152,5 kg raznega tekstilnega blaga, 7,7 kg kosti. Za vse te odpadke so dobili 3922 din. Zbiralne akcije so bile ob različnih priložnostih, saj so zbirali razne prispevke v humanitarne namene, npr. ob tednu RK, v tednu boja proti tuberkulozi, tednu matere in otroka, dnevu OZN. Na šolo so dobili razne lističe, tombolske srečke, značke, razglednice, srčke, markice; največ tega materiala so dobili iz Odseka za ljudsko zdravstvo iz Novega mesta in od Republiškega odbora RK Slovenije.
Otroci so ne glede na oddaljenost v šolo in iz nje hodili peš. Malice v šoli ni bilo, s seboj so največkrat prinesli »uheljne« (suho sadje) ali kos kruha. Po vojni je bila prvič organizirana mlečna kuhinja v šolskem letu 1948/49. Delovati je začela 31. januarja 1949, obiskovalo jo je 120 učencev. Delovala je v najetih prostorih gostilne Pri Klinčku, katere lastnica je bila Manca Steklasa, saj šola ni imela enotnega prostora.
