Na manjšem griču nad današnjo cesto Šmarje–Mestinje je dr. Fran Lorger leta 1908 zasledil več tlorisov dokaj uničenih zgradb. Najbolje ohranjena je bila stavba na južni strani najdišča, v kateri je ugotovil kopalnico. Grajena je bila v dveh nivojih, dolga 20 metrov. Razdeljena je bila v tri glavne dele: v zahodni kvadratni prostor, osrednji del iz več manjših sob in vzhodni prizidek. Najdba modrih in belih mozaičnih kock kaže, da so bila tla povsod obložena z mozaikom, stene pa so bile poslikane s pisanimi freskami, od katerih so se ohranili le drobci.
Kopalnice v rimskih podeželskih kompleksih
V kopališčih se je odvijal pomemben del družabnega življenja Rimljanov. Pri gradnji zasebnih kopalnic in javnih kopališč so uporabljali značilno arhitekturo, ki jo spoznamo po pravokotnih nišah, bazenih, vodni napeljavi, odtočnih kanalih ter ogrevanih ali neogrevanih sobah.
Javno kopališče je imelo slačilnico (apoditerij), najbližje ognjišču (prefunij) je ležal prostor za toplo kopel (kaldarij), sledil mu je prostor s srednjo temperaturo (tepidarij) ter prostor za hladno kopel (frigidarij), navadno še soba za znojenje (sudatorij). Zraven so bile sobe za telovadbo, masažo in maziljenje.
Prostor V – prefundarij z zalogo goriva, iz tega prostora so se odpirala vrata v prostore F, S, in C.
Prostor C – kaldarij – prostor za toplo kopel,
prostor S – sudatorij – prostor za znojenje, proti jugu zaščiten z manjšim prostorom Z,
prostor F – frigidarij – prostor za hladno kopel,
prostor A – apoditerij – slačilnica.
Literatura:
Ciglenečki, Slavko. (1984). Arheološka podoba. Med Bočem in Bohorjem, str. 82–91.
Ciglenečki, Slavko. (1987). Nekaj drobcev o stanovanjski kulturi in vojaškem zdravstvu celjskega zaledja v rimskem obdobju. Monitor, str. 3–6.