Rusova hiša

Rusovi so bili ena najpomembnejših rodbin v Stranski vasi. Imeli so kmetijo, mlin, žago in najstarejšo znano gostilno. Stari Rus je bil liberalec z velikim vplivom, njegova gostilna pa je bila namenjena predvsem bogatim, uglednim gostom. Med rednimi gosti je bil tudi šmarski dekan, ki je hodil v Rusovo gostilno tarokirat. Ko je Janez Rus leta 1870  umrl, se je vdova Marija poročila s sosedom Francem Košakom, ki je bil prokurator za Rusove otroke do polnoletnosti domačega sina Ivana, ki je vodil posestvo in gostilno do nacionalizacije leta 1945. Po vojni so zaplenili celotno premoženje s hišami in gospodarskim poslopjem vred, njegove sinove in hčere pa so naselili v Rusovo hišo na Razdrtem pri Šmarju. Tudi v nacionalizirani hiši je bila ves čas gostilna, potem pa menza, zdaj pa sameva po propadu Trgovskega podjetja Tabor, ki je imel stavbo v lasti. Ostal  je le še bife v prizidku. V drugem nadstropju, kjer so bile včasih sobe za goste, so imele sedež različne firme, ker pa ni končan denacionalizacijski postopek, je stavba v glavnem prazna.

Na mestu nekdanjega hleva z velikim furmanskim napuščem je svoje upravne prostore in trgovino postavilo trgovsko podjetje Tabor, dokler se ni združilo z Velejem iz Domžal, in ko je še Vele propadlo, je večino trgovin pokupilo trgovsko podjetje Tuš. Na nekdanjem vrtu ob Partizanski cesti pa so si občinski predsedniki postavili svoje hiše (Hribščak – Janežič, Lesjak (st. in ml.) in Janez Koščak).

Danes Trubarjeva cesta je bila nekoč meja med Rusovo in Koščakovo posestjo.

„Prvi avto v našem kraju je imel Rusov sin. Bil je v Beogradu. Učen je bil in dosti denarja je imel. Umrl je pa v Šmarju. Rusom so vzeli vse premoženje po vojni in so jih preselili v Šmarje. Za pogrebom je šlo bolj malo ljudi.” (Povedala Marija Vintar).

„Za današnjo železniško postajo sta bila včasih dva bajerja, v katerih je bilo polno žab, ki so regljale, da jih je bilo ob večerih slišati daleč naokoli. Bajerja sta skopala dva grosupeljska veleposestniška mogotca Rus in Koščak. V decembru, ko je voda zamrznila, so njuni hlapci lomili led. Zime so bile tedaj hujše, bolj mrzle. Decembrski led je bil najboljši in je najdlje trajal. Decembra so tudi največ klali. Led so zvozili v ledenice, kjer so potem hranili meso. Plošče, velike 1 m x 1 m  in 20 – 40 cm debele, so nalagali na vozove. V ledenicah pa so na ta led polagali sveže meso. Ledenice so odpirali le enkrat na mesec, da je led dlje časa zdržal.
Moški so pri delu zelo trpeli. Delali so v hudem mrazu. Ledene plošče so bile težke, niso pa imeli nobene posebne zaščitne obleke, le okoli pasu so si zavezali kose blaga ali pa kar vreče žakljevine, da si niso takoj premočili hlač.
To delo so opravljali le enkrat na leto. Včasih je bilo bolj mraz in največ snega je bilo v decembru. Zdaj pa se je že vreme tako spremenilo, da je bolj mrzlo po novem letu.” (Povedala Marija Vintar).

„Nace z Iga je študiral za duhovnika, pa se mu je malo ‘zavrtelo’. S kolesom, takim, ki je imel veliko kolo zadaj in tistega majhnega spredaj, se je pripeljal do Rusa. Pred vrati gostilne je zaklical:
‘Gospod Rus, gospod Rus, Nace je bus!’
Gospod Rus so mu takoj čevlje prinesli. Nace se je usedel k mizi pod kostanje, ki so bili štirje posajeni ob gostilni, in dobil je še hrano.” (Povedala Marija Vintar).

”V Grosuplje so prihajali cigani. Z vozmi s polkrožnimi strehami. S seboj so imeli opice, medveda. Medved je plesal, opice pa so se prekopicevale, oblečene v oblekice so hodile med ljudmi.
Rusovi dekli se je za kostanj privezan medved smilil, ker jo je tako milo gledal. Pa mu je prinesla korenje.
Ko so cigani hoteli medveda pripraviti k plesu, ni hotel ubogati.
‘Kaj ste mu dali?’ je spraševal cigan. Dekla mu je povedala. Cigan je bil hud. Medved tisti dan ni nič plesal. Cigani pa so jezni odšli od Rusa, ker niso nič zaslužili.” (Povedala Marija Vintar).