Leopold (Lavoslav) Schwentner je 1898 odprl knjigarno na Dvornem trgu 3 (danes št. 2), v Pongratzevi hiši, kjer se je nahajala tudi Narodna kavarna. Že takoj je začel z založništvom in prva knjiga, ki jo je izdal tedaj, je bila Čaša opojnosti Otona Župančiča. Sledile so Cankarjeve Vinjete. Na novi lokaciji je pričel izdajati glasbeno revijo Novi akordi (1901 – 1914), ki je še vedno temeljna za preučevanje slovenske glasbene zgodovine.
Leopold Schwentner, ki si je okoli 1900 nadel slovansko ime Lavoslav, je založniško dejavnost, ki jo je bil pričel v Brežicah, še bolj razvil v Ljubljani, kjer je 1898 odprl založniško podjetje in poslovalnico s pisalnimi in risalnimi pripomočki na Dvornem trgu 3. Navezal je stike z naprednimi kulturnimi in literarnimi krogi, zlasti mlajšo generacijo – Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, Etbinom Kristanom in drugimi. Sčasoma je pridobil sloves pomembnega slovenskega založnika.
1899 je kot prva knjiga v Schwentnerjevi ljubljanski založbi izšla Župančičeva Čaša opojnosti. Sledila so ji dela drugih piscev slovenske moderne – Ivana Cankarja (Vinjete, 1899), Dragotina Ketteja, Josipa Murna Aleksandrova ter dela Vide Jerajeve, Antona Aškerca, Alojza Kraigherja, Zofke Kvedrove, Frana Milčinskega, Rada Murnika, Milana Puglja, Frana Gerbiča, Viktorja Parme in mnogih drugih. V časopisih tedanjega časa lahko zasledimo veliko oglasov za Schwentnerjevo knjigarno: objavljal je vesti o odprtju svojih knjigarn v Amtsblatt der Laibacher Zeitung 1. 7. 1898, o preselitvi na Prešernove ulice 5. 11. 1904 v Slovenskem narodu, sicer pa je širil novice o novo izdanih knjigah in drugih tiskih tudi z razglednicami in s knjigotrškimi katalogi. Lahko bi rekli, da je Schwentner znal oglaševati svojo dejavnost.
1899 je kot prva knjiga v Schwentnerjevi ljubljanski založbi izšla Župančičeva Čaša opojnosti. Sledila so ji dela drugih piscev slovenske moderne – Ivana Cankarja (Vinjete, 1899), Dragotina Ketteja, Josipa Murna Aleksandrova ter dela Vide Jerajeve, Antona Aškerca, Alojza Kraigherja, Zofke Kvedrove, Frana Milčinskega, Rada Murnika, Milana Puglja, Frana Gerbiča, Viktorja Parme in mnogih drugih. V časopisih tedanjega časa lahko zasledimo veliko oglasov za Schwentnerjevo knjigarno: objavljal je vesti o odprtju svojih knjigarn v Amtsblatt der Laibacher Zeitung 1. 7. 1898, o preselitvi na Prešernove ulice 5. 11. 1904 v Slovenskem narodu, sicer pa je širil novice o novo izdanih knjigah in drugih tiskih tudi z razglednicami in s knjigotrškimi katalogi. Lahko bi rekli, da je Schwentner znal oglaševati svojo dejavnost.
Hinko Smrekar je za Schwentnerjevo založbo in za njegove knjige ter knjigotrške kataloge od 1907 ustvaril prenovljen znak založbe in ekslibris. Vsebina znaka je predstavljala splavarja, ki s krmilno palico upravlja splav. Splavi pa so ena od značilnosti Savinjske doline, odkoder izhaja Schwentner. Splavar vodi „splav kulture” preko razburkane vode. V ekslibrisu za katalog so upodobljeni ženska z avbo in nageljčkom, v ozadju pa kipa Atene, boginje modrosti, in Apolona, boga sonca in umetnosti, zlasti glasbe. S temi podobami je želel Smrekar opozoriti na usmerjenost Schwentnerjeve založbe. Zgoraj v ekslibrisu je pajek, ki plete mrežo čez knjige. V glavi pajka je narisan sam Schwentner v profilu. V spodnjem delu je podoba založnika (Schwentnerja), ki beži pred vsemi mogočimi pisci, ki želijo, da objavi njihova dela. Obe umetnini hrani Narodna galerija v Ljubljani.
V edinem objavljenem intervjuju z založnikom v Glasu naroda 19. 12. 1935 je Schwentner na novinarjevo vprašanje o tolikšni količini izdanih izvirnih slovenskih del izjavil:”Ker sem od vsega začetka hotel. Moj namen je bil izdajati izvirna dela, zato tudi najdete v mojem katalogu samo tri prevode iz mojega založništva.” Odkupoval je pravice za nekatera dela starejših avtorjev, denimo Janka Kersnika in Janeza Trdine. Prodajal je tudi knjige drugih založb in samozaložnikov. L. Schwentner je izdal več znanstvenih in strokovnih knjig: A. Prepeluh, Reformacija in socialni boji slov. kmetov (1908); Socialni problemi (1912); F. Ilešič, Prešeren in slovanstvo (1900); Ivan Prijatelj, O kulturnem pomenu slov. reformacije (1908); V. Knaflič, Jugoslovansko vprašanje (1912); M. Markič, Izpopolnjena in izenostavljena silogistika (1920). Izšle so tudi slovenske učne knjige domačih piscev (K. Hinterlechner, J. Orožen, J. Pipenbacher idr.).
Lavoslav Schwentner je med 1900 in 1904 v reviji Ljubljanski zvon izdajal prilogo Slovenska knjigarna, v kateri je želel obveščati založnike in bralce z informacijami o novih knjigah in tiskih. Priloga je s preselitvijo knjigarne 1904 prenehala izhajati.
Umetniška knjižna oprema Schwentnerjevih izdaj
Izdaje njegovih knjig so vedno spremljale izvirne avtorske knjižne opreme, saj so jih oblikovali takrat znani umetniki Hinko Smrekar, Gvidon Birolla, Ivan Jager, Maksim Gaspari, Matija Jama, Ivan Vavpotičin mnogi drugi. Po zapisu Janeza Logarja je ” … ob prelomnici stoletja dvignil zunanjo obliko in tipografsko ureditev slovenske knjige na evropsko višino ter prisilil druge slovenske založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša literarna dela individualno opremljali.” Schwentner je izdal tudi vrsto umetniških razglednic domačih umetnikov (Matije Jame, Prešernove razglednice Ivana Vavpotiča). Mnogo primerov knjižne opreme hrani Narodna galerija v Ljubljani.
Založnik otroških knjig
Schwentner se je posvetil tudi založništvu otroških knjig, ki je bilo do tedaj na Slovenskem zapostavljeno. V njegovi založbi so izšla avtorska dela za otroke (Župančičeve Pisanice leta 1900 in druge) in številne pravljice, ki so bile tudi vzorno ilustrirane in opremljene. Pravljice so prispevali med drugimi Cvetko Golar, Josip Brinar, Ivo Trošt, Fran Milčinski. Z velikim številom kvalitetnih slikanic in z lepimi slovenskimi besedili za najmlajše je uspešno spodrival tovrstno tujo (nemško) knjigo.
Založnik glasbenih tiskov
Lavoslav Schwentner je bil kot knjigotržec in založnik znan tudi po obsežnem izdajanju glasbenih tiskov, muzikalij. Po besedah Vasilija Mirka je mnogo prispeval k razvoju slovenske glasbene umetnosti. Že v brežiškem obdobju so v njegovi knjigarni izšla dela F. Koruna (F. Koželjskega) o igranju na citre – Poduk v igranju na citrah I in Slovenski citrar I ter Skladbe I, Josipa Mešička Venec slovenskih pesmi za citre, dve deli Karla Hoffmeistra Trije jahači, melodrame za klavir in Tri pesmi za glas in klavir.
Izdaje njegovih knjig so vedno spremljale izvirne avtorske knjižne opreme, saj so jih oblikovali takrat znani umetniki Hinko Smrekar, Gvidon Birolla, Ivan Jager, Maksim Gaspari, Matija Jama, Ivan Vavpotičin mnogi drugi. Po zapisu Janeza Logarja je ” … ob prelomnici stoletja dvignil zunanjo obliko in tipografsko ureditev slovenske knjige na evropsko višino ter prisilil druge slovenske založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša literarna dela individualno opremljali.” Schwentner je izdal tudi vrsto umetniških razglednic domačih umetnikov (Matije Jame, Prešernove razglednice Ivana Vavpotiča). Mnogo primerov knjižne opreme hrani Narodna galerija v Ljubljani.
Založnik otroških knjig
Schwentner se je posvetil tudi založništvu otroških knjig, ki je bilo do tedaj na Slovenskem zapostavljeno. V njegovi založbi so izšla avtorska dela za otroke (Župančičeve Pisanice leta 1900 in druge) in številne pravljice, ki so bile tudi vzorno ilustrirane in opremljene. Pravljice so prispevali med drugimi Cvetko Golar, Josip Brinar, Ivo Trošt, Fran Milčinski. Z velikim številom kvalitetnih slikanic in z lepimi slovenskimi besedili za najmlajše je uspešno spodrival tovrstno tujo (nemško) knjigo.
Založnik glasbenih tiskov
Lavoslav Schwentner je bil kot knjigotržec in založnik znan tudi po obsežnem izdajanju glasbenih tiskov, muzikalij. Po besedah Vasilija Mirka je mnogo prispeval k razvoju slovenske glasbene umetnosti. Že v brežiškem obdobju so v njegovi knjigarni izšla dela F. Koruna (F. Koželjskega) o igranju na citre – Poduk v igranju na citrah I in Slovenski citrar I ter Skladbe I, Josipa Mešička Venec slovenskih pesmi za citre, dve deli Karla Hoffmeistra Trije jahači, melodrame za klavir in Tri pesmi za glas in klavir.
Stiki med Lavoslavom Schwentnerjem in Gojmirjem G. Krekom (1875 – 1942) pa so privedli do udejanjenja pomembne glasbene revije Novi akordi, ki je izhajala kot dvomesečnik med 1901 in 1914. Gojmir Krek je bil njen urednik, Schwentner pa založnik. Revija je v trinajstih letih na 950 notnih straneh prinesla več kot 300 različnih skladb šestdesetih skladateljev. V letu 1910 so Novi akordi dobili glasbeno književno prilogo, ki je izhajala do ukinitve revije. V prilogi so objavljali prispevke o teoriji glasbe, glasbene kritike, eseje. Nove akorde so tiskali na Dunaju v znani notni tiskarni Jos. Eberle & Co. oziroma Waldheim-Eberle A. G., prilogo pa v Blaznikovi tiskarni. Revijo so izdajali v 500 izvodih, imela je okrog 300 naročnikov.
V zadnjih letih je imel Schwentner mnogo težav zaradi neplačevanja naročnikov, neobjavljanja poročil o vsebini novih številk v časopisih in zaradi tiskarne Blaznik. Zaradi približevanja prve svetovne vojne in Krekove bolezni so prvi trije zvezki 13. letnika izšli brez literarne priloge, s petim zvezkom tega letnika pa je revija prenehala izhajati.
Zaključek
Lavoslav Schwentner je bil trgovec in pomemben slovenski kulturni delavec. Z izvirnimi izdajami del slovenskih avtorjev je postal najpomembnejši založnik pri nas od preloma 19. v 20. stoletje in vse do 1938. Zlasti je poznan po dolgoletnem sodelovanju s pisateljem Ivanom Cankarjem in s prvotiski njegovih del.
Jugoslovanski kralj je Schwentnerja leta 1927 odlikoval za zasluge z redom Sv. Save IV. stopnje. Schwentner je leta 1938 knjigarno in založbo prepustil ženinemu sorodniku Alfredu Erbežniku, ki pa je v svoji založbi izdal le eno knjigo. Posvetil se je le knjigotrštvu. Sedaj v prostorih na Čopovi ulici deluje Mladinska knjiga.
Schwentner se je v starosti preselil na Vransko, kjer je 29. 12. 1952 preminil. Pokopan je na Ljubljanskih Žalah.
Viri in literatura:
– Grdina, I., Mrak, A. V., Rugelj, S. et al.: Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner. Ljubljana, 2012.
– Lavoslav Schwentner. Članek (nekrolog) v: Slovenski poročevalec : glasilo Osvobodilne fronte, let. 14, št. 1, 1. 1. 1953, str. 6.
– Logar, J.: Schwentner, Lavoslav. V: Slovenski biografski leksikon, knj. 3, zv. 10, str. 253, Ljubljana, 1967.
– Mirk, V.: Lavoslav Schwentner. V: Slovenska glasbena revija, let. 2, št. 3, dec. 1953, str. 43 – 44.
– Moravec, D.: Novi tokovi v slovenskem založništvu : (od Schwentnerja do prvih publikacij Akademije). Ljubljana, 1994.
– Moravec, D.: Novi tokovi v slovenskem založništvu : (od Schwentnerja do prvih publikacij Akademije). Ljubljana, 1994.
– Pukl, V. (ur.): Lavoslav Schwentner : založnik slovenske moderne. Vransko, 1996.
