Narodna čitalnica
Narodna čitalnica v Novem mestu je bila kot društvo ustanovljena 23. oktobra 1865 na pobudo zagnanih in narodno zavednih kulturnikov. V njej se je odvijalo kulturnopolitično, narodno in družabno življenje. Njena glavna naloga je bila nuditi svojim članom časopise in knjige v različnih jezikih. Sprva je Narodna čitalnica delovala v zasebnih hišah v mestu, ko pa je bil leta 1885 v Novem mestu dokončan Narodni dom, je svoje prostore dobila v pritličju te stavbe. Poleg tega je prirejala številne zabave s plesom, vsakoletno Vodnikovo svečanost, maškarado, dramske uprizoritve in številne druge prireditve. Prostore Narodnega doma je ponudila v uporabo tudi drugim društvom, ki so takrat delovala v Novem mestu.
Knjižničarstvo v Novem mestu je sicer veliko starejše, kot začetno leto novomeškega javnega knjižničarstva pa štejemo leto 1865. Druge knjižnice v Novem mestu (frančiškanska, kapiteljska, okrajna učiteljska ipd.) so bile namreč meščanom javno nedostopne. Glavni namen Čitalnice, ki je vseskozi delovala na društveni osnovi, je bil izobraževanje članov. Naloge imenovanega knjižničarja so bile skrb za prirast gradiva, izposoja knjig na dom in v čitalnici ter izdelava kataloga za izposojo in lokalnega kataloga. Čitalniška knjižnica je bila iz leta v leto bolj obiskana in bogatejša po številu in izboru knjig. Leta 1907 je novomeška Čitalnica odprla Javno knjižnico, ki je proti plačilu postala dostopna vsem Novomeščanom, ne samo članom Narodne čitalnice. Čedalje bolj je promovirala časopise in literaturo v slovenskem jeziku. Poleg leposlovja je nabavljala tudi znanstvene in poljudnoznanstvene knjige ter organizirala predavanja. Veliko zaslug za njen uspeh je imel zlasti prof. Josip Germ. Leta 1912 je Čitalnica pristopila k zvezi slovenskih ljudskih knjižnic.
Po šestdesetih letih je leta 1925 Narodna čitalnica v Novem mestu prenehala z delovanjem in prešla pod okrilje sokolskega društva.
Javna knjižnica Sokolskega društva v Novem mestu
V sokolski knjižnici so, kljub imenovanju uradnega knjižničarja, sicer odbornika sokolskega društva, delovali zlasti dijaki, ki so pomagali pri knjižničarskem delu že v čitalniškem obdobju. Knjižnica je bila v tem obdobju zgolj del kulturno-prosvetne dejavnosti Sokola, ki ji društvo ni namenjalo večje pozornosti. Za ureditev knjižnice so namenili tisk izkaznic, knjižnih listkov in treh inventarnih knjig za leposlovje, znanost ter periodiko in ostalo. Beletristična knjiga je bila urejena po abecednem redu pisateljev. Inventarne knjige so služile tudi kot ročni katalog, saj drugih katalogov knjižnica ni imela.
Leta 1934 se je knjižnica preimenovala v Javno knjižnico Sokolskega društva v Novem mestu. Delovati je pričela pod vodstvom izvoljenega knjižničarja učitelja Alojza Ivanetiča, ki je s pomočjo dijakov knjižnico popolnoma preuredil. Prenovil je prostor in opremo ter obogatil knjižni fond. Dijaki so skrbeli za katalogizacijo, statistiko, blagajno, knjižne listke idr. Poleg inventarne knjige so uvedli še ročni in lokalni katalog, kasneje pa še listkovni abecedni stvarni katalog. Znotraj te knjižnice je bila organizirana tudi študijska knjižnica, katere osnova so bile knjige iz Volčičeve knjižnice. Kmalu po italijanski okupaciji je knjižnica prenehala delovati.
Javna jubilejna železničarska knjižnica
Leta 1928, ob deseti obletnici ustanovitve nove države, je bila ustanovljena Javna jubilejna železničarska knjižnica. Pobudo za njeno ustanovitev je dal Alojzij Potočnik, šef prometne službe v Novem mestu, ki je postal tudi njen prvi predsednik. Prostore je vseskozi imela v gostilni »Na vratih« na zaprti stekleni terasi med Rozmanovo in Skabernetovo hišo. Knjižnica je imela redne in izredne člane. Sredstva za svoje delovanje je dobivala od članarin in s prirejanjem velikih tombol.
Sistem ureditve knjig je bil enak kot v sokolski knjižnici, le z manj katalogi. Knjižno zbirko je sestavljalo predvsem leposlovje.
