Bukovništvo je svojevrsten literarni pojav, ki ima svoje korenine med slovenskimi protestantskimi pisci 16. stoletja v Ziljski dolini. Dejavnost bukovnikov se je v prvi vrsti razširila zaradi verskih potreb in pomanjkanja slovenske tiskane besede, a kasneje bukovništvo dobi veliko jezikovno funkcijo, sploh na narodnostno mešanem področju koroško slovenskih dolin. Predstavlja živ most med reformacijo in književnim delom.
Oznako
„bukovnik” je v slovensko literarno vedo iz domačega okolja Mežiške doline vpeljal
dr. Franc Kotnik.
Bukovnike imenujemo preproste kmečke ljudi, ki so se naučili branja in pisanja; zaradi pomanjkanja knjig so prevajali iz nemščine in prepisovali različna besedila ali pa sami sestavljali pesmi in igre.
Beseda bukovnik ni nova. Začetniki bukovniške tradicije na Koroškem so bili protestanti iz okolice Podkloštra, ki so zaradi pomanjkanja verskih knjig iz 16. stoletja začeli prepisovati najbolj uporabljena besedila. „Izraz ‘bukovski’ so rabili za latinski jezik; to je bil mrtev jezik, ki je živel le v bukvah. Kdor je znal bukovski, je bil čislan, izobražen veljak, bil je bukovnik.” (Franc Kotnik)
Bukovniško dejavnost koroških protestantov so kmalu začeli posnemati tudi katoliški samouki.
Za bukovnike označujemo tudi znane ljudske pesnike in pevce, ki so ustvarjali iz ljudske pevske tradicije in svoja ali tuja pesemska besedila tudi zapisovali.
Bukovništvo je največji razcvet doživelo prav na Koroškem. Bukovniki in samorastniki so značilni za Koroško, so priče njene odpornosti.
Tudi Prežihov Voranc je sebe rad imenoval bukovnik in s tem želel povedati, da je bil samouk, ki je zrasel iz ljudstva.
