Trend kritin se je korenito spremenil z izgradnjo Opekarne na Mlaki, ki je omogočala izdelavo in prodajo industrijsko izdelane opečne kritine. V tem obdobju je dostopna tudi tehnika fotografiranja, ki pokaže, da so se skodle v Ribniški dolini uporabljale in ohranile vse do prve polovice 20. stoletja. Na ribniškem trgu so bile zadnje skodlane pritlične trške hiše starejšega videza, to so bile Betankova (kasneje t. i. ribniški nebotičnik), Pildarjeva, Ramorjeva, Slemenčeva in Suščeva. Pritlična je do danes ostala le Slemenčeva. Zadnji leseni enonadstropni hiši in kriti s skodlami v Ribnici sta bili Bojkna in Plevevčeva hiša. Tako dolgo sta se ohranili zaradi lege na drugem bregu Bistrice, ki ju je obvarovala pred požari in spremembami 20. stoletja.
Ogenj pa leta 1925 ni prizanesel strehi Marijine cerkve pri Novi Štifti, katere kupola je bila tedaj še pokrita s skodlami (Sattler in Stele, 1973, str. 249), kar kaže, da so bile najbrž tako krite tudi mnoge druge cerkve. Zgodnje upodobitve akademskega slikarja Franceta Miheliča prikazujejo vaški vsakdan in utrinke iz njegovega življenja v Dolenjih Lazih v 30. letih prejšnjega stoletja. Pisana paleta različnih tipov kritin in hiš na podobah potrjuje, da so bile še tik pred 2. sv. vojno vaške hiše krite z različnimi kritinami (Pakiž, 2009, str. 170). Skodle so se v naših krajih ohranile na drevesni uti lipe pri Novi Štifti, ki jo je leta 1965 dal postaviti pater Dominik Ploj. Skodlana je tudi obnovljena Rudeževa kapela, tako je bil prekrit tudi gospodarski objekt nekdanjega Gozdarskega doma v Glažuti, ki se je pred nekaj leti porušil pod težo časa. Skodle ščitijo tudi drevesni štor nekdanje »jelke velikanke«, ki je rastla v Veliki gori. V Ribnici se je kritina do danes ohranila na Štekličkovem skednju. Leseno kritino iz konca 19. stoletja ali začetka 20. je obvarovala kasnejša preplastitev z opečno streho. Ker se skedenj od starosti nevarno seseda je usoda kulturne dediščine vprašljiva.