Škrabčeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po jezikoslovcu in nabožnem pisatelju Stanislavu (Antonu) Škrabcu. Potek: prvi pravokotni trak od ulice Košenice. Do leta 1993 je potekala ulica s tem imenom od Glavnega trga navzgor, prek Prešernovega trga, do kapiteljskih stopnic. Ulica je brez hišnih številk.
Anton Škrabec se je rodil 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici, v kmečki družini, kot prvi od sedmih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici in Ljubljani. Leta 1863 je maturiral na ljubljanski gimnaziji. Pod vplivom profesorja slovenskega jezika Josipa Marna je kot samouk študiral še ruščino in glasoslovje.
Po maturi je odšel v ljubljanski frančiškanski samostan in prebil noviciat na Trsatu. Tam je dobil redovno obleko in redovniško ime Stanislav. Zatem je dve leti študiral bogoslovje v Frančiškanskem samostanu v Kostanjevici (pri Gorici), napravil redovne zaobljube in nato še dve leti študiral bogoslovje v Ljubljani ter bil leta 1867 posvečen. Vseskozi pa Škrabec ni opustil tudi študija jezikoslovja.
V letih od 1868 do 1870 je kot profesor pripravnik poučeval na novomeški gimnaziji slovenščino, latinščino in grščino. Leta 1870 je v Izvestju novomeške gimnazije objavil pomembno razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Čeprav je razprava takoj zbudila pozornost, je Škrabec, po podržavljanju gimnazije izgubil delovno mesto, ker ni imel predpisane izobrazbe. Že leta 1870 je odšel študirat na graško univerzo klasično in slovansko jezikoslovje. Po končanem študiju je opravil profesorski izpit. Od leta 1873 je bil profesor in nekaj časa ravnatelj na redovni gimnaziji v Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval slovenščino, hrvaščino, grščino in latinščino. Leta 1915 se je zaradi bližanja fronte odselil v samostan v Ljubljano.
Težišče njegovega jezikoslovja so govorne in pisne značilnosti slovenskega jezika. Utemeljil je moderno pravorečje, pri čemer je zagovarjal mnenje, naj sloni slovenska pisava na govornem protestantskem jeziku 16. stoletja, naslonil se je na dolenjsko in gorenjsko narečje, pri tem pa upošteval tudi govorne navade v osrednji Sloveniji. S svojimi jezikoslovnimi razpravami, ki jih je objavljal v goriški Soči, goriškem mesečniku Cvetje z vertov sv. Frančiška, katerega urednik je bil, v celovškem Kresu in reviji Archiv für slavische Philologie, je močno vplival na razvoj slovenskega jezika. Šele simpozij leta 1994 je ovrednotil njegovo delo.
Branil je slovenščino pri cerkvenem petju, ki jo je skušal izpodriniti t. i. cecilijanizem z vztrajanjem pri latinščini. Predložil je svoj lastni sestav za stenografijo in izoblikoval svoj umetni jezik, imenovan evlalija.
Umrl je 6. oktobra 1918 v Ljubljani, pokopan je med redovnimi brati na ljubljanskih Žalah.
Po maturi je odšel v ljubljanski frančiškanski samostan in prebil noviciat na Trsatu. Tam je dobil redovno obleko in redovniško ime Stanislav. Zatem je dve leti študiral bogoslovje v Frančiškanskem samostanu v Kostanjevici (pri Gorici), napravil redovne zaobljube in nato še dve leti študiral bogoslovje v Ljubljani ter bil leta 1867 posvečen. Vseskozi pa Škrabec ni opustil tudi študija jezikoslovja.
V letih od 1868 do 1870 je kot profesor pripravnik poučeval na novomeški gimnaziji slovenščino, latinščino in grščino. Leta 1870 je v Izvestju novomeške gimnazije objavil pomembno razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Čeprav je razprava takoj zbudila pozornost, je Škrabec, po podržavljanju gimnazije izgubil delovno mesto, ker ni imel predpisane izobrazbe. Že leta 1870 je odšel študirat na graško univerzo klasično in slovansko jezikoslovje. Po končanem študiju je opravil profesorski izpit. Od leta 1873 je bil profesor in nekaj časa ravnatelj na redovni gimnaziji v Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval slovenščino, hrvaščino, grščino in latinščino. Leta 1915 se je zaradi bližanja fronte odselil v samostan v Ljubljano.
Težišče njegovega jezikoslovja so govorne in pisne značilnosti slovenskega jezika. Utemeljil je moderno pravorečje, pri čemer je zagovarjal mnenje, naj sloni slovenska pisava na govornem protestantskem jeziku 16. stoletja, naslonil se je na dolenjsko in gorenjsko narečje, pri tem pa upošteval tudi govorne navade v osrednji Sloveniji. S svojimi jezikoslovnimi razpravami, ki jih je objavljal v goriški Soči, goriškem mesečniku Cvetje z vertov sv. Frančiška, katerega urednik je bil, v celovškem Kresu in reviji Archiv für slavische Philologie, je močno vplival na razvoj slovenskega jezika. Šele simpozij leta 1994 je ovrednotil njegovo delo.
Branil je slovenščino pri cerkvenem petju, ki jo je skušal izpodriniti t. i. cecilijanizem z vztrajanjem pri latinščini. Predložil je svoj lastni sestav za stenografijo in izoblikoval svoj umetni jezik, imenovan evlalija.
Umrl je 6. oktobra 1918 v Ljubljani, pokopan je med redovnimi brati na ljubljanskih Žalah.