Zadovoljiti tako veliko število bralcev z različno stopnjo izobrazbe ne bi bilo mogoče brez širjenja in nadgrajevanja kvalitete knjižničnega fonda. Zopet zasledimo živahno sodelovanje knjižnice in časopisov. Članki v Jutru so pozivali meščane k darovanju knjig, v zameno pa so bili deležni javne zahvale. Knjižničarji so vedno znali ljudem jasno razložiti stanje, potrebe in načrte knjižnice. Že na samem začetku, leta 1912 zasledimo v Slovenskem narodu: »…Kako potrebna je bila ta knjižnica, dokazuje dejstvo, da se izposodi vsak teden okoli 400 knjig in da mora društvo, da zadosti vsem čitanja željnim obiskovalcem knjižničnim, razpolagati z jako raznovrstnim berilom, zabavnim in poučnim. Zato darujte tej knjižnici knjige ali pa jih prepustite proti zmerni ceni!« (Slovenski narod, 22.2.1912, št. 43) V kasnejših letih so nove knjige kupovali z denarjem, ki so ga dobili z vpisnino, izposojnino in zamudnino. Tudi društvo je pomagalo svoji knjižnici – v ta namen so organizirali različne prireditve kot so bili Miklavževi in Martinovi večeri, Fantovski plesi, Veselica na binkoštni ponedeljek, najznamenitejši pa je bil Šentjakobski sejem. Ves izkupiček je bil namenjen knjižnici.
Šentjakobska knjižnica v prvih letih, še posebno zaradi pomanjkanja sredstev ni mogla izvajati načrtne nabavne politike, vendar je v okviru svojih možnosti vedno sledila novostim domače in tuje literature. Kakšna je bila ta zbirka in kako se je razvijala, izvemo iz imenikov oziroma knjižnih katalogov, ki jih je knjižnica redno izdajala v informativne namene za javnost. Leta 1914 je izšel prvi »Imenik knjig javne ljudske knjižnice Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj v Ljubljani« z uvodom za uporabo. Izvemo, da je fond obsegal tako leposlovje kot poučne knjige in revije v slovenskem in nemškem jeziku. Sledita dva imenika pred in med 1. svetovno vojno, kjer se v zbirki že pojavijo srbohrvaške knjige. V četrtem imeniku iz leta 1918 se fond jezikovno razširi na knjige v češčini, italijanščini in ponuja tudi izpis strokovnih člankov iz slovenskih revij – Zvon, Slovan, Dom in svet, Letopis Slovenske matice…Tako so bili uporabniki na enem mestu seznanjeni s strokovnim gradivom iz naše literarne zgodovine, filozofije in umetnosti. Peti katalog prinaša nove ruske, francoske in angleške knjige. V šestem imeniku zasledimo esperantske knjige, v sedmem so novosti modni listi in poljske knjige. Vedno bolj se je uveljavljalo slovensko znanstveno delo. Zadnja dva imenika sta izšla v hudih finančnih težavah. Knjižnica si je zopet pomagala s sodelovanjem časopisov, svoje novosti je objavila v Jutru, rubrika je imela naslov »Novosti Šentjakobske knjižnice«. Vseh deset katalogov nam kaže razvojno pot knjižničnega fonda od skromnih začetkov 248 knjig do 44.000 knjig ob koncu 2. svetovne vojne.
