„Moje ilustrativno delovanje sloni na jako preprostem načinu. Slike ne predstavljajo nič drugega nego vsebino doživljajev v sintetičnem smislu, bodisi časovnemga ali prostornega zaznavanja. Moje ilustrativna geometrija je le estetična, t. j. teoretsko psihofizična. Slike predočujejo ploskve, linije in barve v prostoru in času.
Moje slike imajo namen dokazati sodobnemu človeku, v čem je osnova sodobne resničnosti. Oziraje se okrog po obdajajoči nas okolici, vidimo, slišimo, čutimo. Vsi ti doživljaji so glavni pogoji za interpretacijo harmonije med predmetom in sodobnim človekom.
Ker naj služi umetnost kolektivnosti, zato je moje delovanje grafično utilitarno, t. j. sposobno za vzgojo mlade generacije. Moja aktivnost je revolucionarnega značaja, zato treba, da je moje delovanje ekspanzivno-dinamično. Naša ekspanzija se mora razvijati v najhitrejšem tempu z najbolj elementarnimi sredstvi. Iz tega vzroka sem si izbral gledališko polje, ki stoji najbilžje ljudski masi.
Mladina mi je sredstvo za dosego cilja.
Jaz ljubim mladino.
Ne zahtevam, da morajo razumeti vsebino slik oni, ki tega niso sposobni — nasprotno, trdim, da je treba tovrstne slike ne samo literarno-dekadentno čitati, temveč čustvovati. Medsebojni kontrasti slone na nesimetrični, t. j. kinetični podlagi; njih bistvo je nepredmetna, čustvena konstrukcija, bolje rečeno predmetno-sintetična.” (Černigoj, 1926)
V zbirki Galerije Avgust Černigoj v Lipici je zbranih preko 1400 del. Približno 400 del, kolikor jih je postavljeno na ogled, prikazuje prerez Černigojeve umetnosti in predstavlja področja, s katerimi se je ukvarjal v svojem več kot 60 let trajajočem ustvarjalnem obdobju. Pretežen del opusa zajemajo grafike, od lesoreza in linoreza pa do bakroreza, suhe igle in akvatinte. Vsebinsko se je loteval tako figuralnih motivov in predmetnega sveta kot čiste abstrakcije. Različne elemente in simbole je vrezoval v večinoma majhne formate ter ostajal zvest konstruktivizmu in njegovim načelom, za katere se je odločil po svojem šolanju v znameniti weimarski šoli Bauhaus.
Digitalizacija del Avgusta Černigoja se je začela leta 2014, in sicer v okviru mednarodnega projekta Bauhaus – mreženje idej in prakse. Dela so digitalizirali strokovnjaki Loškega muzeja iz Škofje Loke, saj je bil muzej tudi partner omenjenega projekta.
Projekt Bauhaus – mreženje idej in praks je potekal od leta 2013 do 2015 v Avstriji, na Hrvaškem, v BiH in Sloveniji. V njem so poleg vodilnega partnerja Muzeja sodobne umetnosti iz Zagreba sodelovali tudi muzej Joanneum iz avstrijskega Gradca, Akademija likovnih umetnosti iz Sarajeva in Loški muzej iz Škofje Loke. Projekt se je ukvarjal z raziskovanjem tistih umetnikov iz jugovzhodne Evrope, ki so bili študenti znamenite mednarodne in avantgardne šole Bauhaus, ki je v 20. letih 20. stoletja delovala v Nemčiji. V sklopu projekta so v lipiški galeriji pregledali in digitalizirali Černigojeva dela, ki so bodisi razstavljena v stalni zbirki bodisi shranjena v depoju.
