Kaj nahod? Kaj bolezen? Zima je med ljudmi rada vzbudila šehujšo grozo. Zimo je v mnogih primerih zaznati celo kot prispodoboali tesno spremljevalko smrti. Turobno vzdušje, ki se ga človek vdecembru trudi popestriti z lučkami in okrasjem, pozimi temačnozavlada v mestih, kjer sonce v kratkih dnevih le redko prebode oblake,če že tam ne kraljuje megla. Nič drugače in nič manj zamorjenase v starejši literaturi ne slika podoba zime v naravi. Mrakobnopodobo zimske človekove duše je še posebej rada zrcalila poezija.Zima se v različnih pesmih rada postavlja v podobo starke, ki groziotrokom, da jih bo vzela, slika se kot črni vran, ki kliče po smrti,zimski sneg je prispodoba mrtvaškega prta …
A starka zima ni bila le metafora za smrt, dejansko je rada tudi pobirala človeška življenja. Že uvod v zimo se v izkušnjah ljudi kaže kot tak, saj se v tem času rado zgodi, da ljudje zapustijo tuzemski svet, njihovim bližnjim pa je prav v tem času najbolj v navadi, da obiskujejo grobove. Takšna mračna zima se dostikrat prav na dolgo zavleče, oziroma kar »dolgo noruje«, kot se je slikovito izrazil Vodnik.
V preteklosti je – sodeč po poplavi različnih notic – očitno še bolj rada pobirala svoj davek. Glavni vzrok smrti je bil pogosto ta, da so ljudje na prostem zmrznili. K temu so jih pripeljale najrazličnejše situacije, še največkrat pa je bil povod za trpki zaledeneli konec pijanost. Posebej nevarno je bilo žganje, domači zvarki ali pa tisto zelo poceni industrijsko pridelano, saj je ljudi le za kratko poživilo in jim dalo občutek topline.
Stoletna pratika 19. stoletja iz leta 1901 pravi, da je sicer »žganje le v majhnih količinah zdravilno«, a že Vodnik je sto let prej zelo dobro razodel pravo resnico o žganju v zimskem pomrzlem svetu:»Shganiga vina na popotvanji nikar ne py: ono mrasi, inn na poti lohko smersnesh. Srovu vinu greje; shganu veselej pezhe inu sushy.«
Kratkih notic o nesrečnikih, ki so se poprej preveč napili žganice, obležali in zmrznili, po naših listih res ne manjka.
