Ko je Max Adolf Westen najkasneje konec leta 1944 spoznal, da bo Nemčija vojno zgubila, je vstopil v stik s predstavniki nove (Titove) Jugoslavije. Od njih je želel predvsem doseči, da bi lahko Westni tudi po vojni obdržali svojo tovarno emajlirane posode v Celju. S tem namenom je februarja 1945 odpotoval v Švico, kjer se je z njimi sestal. S predstavniki nove Jugoslavije se je pogajal glede svoje tovarne in jim ponudil naslednje: 50 % tovarne je pripravljen odstopiti državi, pod pogojem, če mu puste ostalih 50 % in privilegij, da sam sestavi kader, ki bi vodil tovarno. Ti mu niso hoteli ničesar obljubiti, ampak so ga napotili, naj se v tej zadevi obrne na partizanske oblasti v Sloveniji.
Takoj po povratku iz Švice je Max Adolf Westen sklical sestanek v svoji vili na Golovcu, na katerega je povabil nekatere svoje najožje sodelavce v podjetju, med katerimi sta bila tudi Uršič in Karol Žerovnik. Ko jih je seznanil s pogovori, ki jih je imel v Švici, je Uršiča zadolžil, da vzpostavi zvezo z Obveščevalnim centrom IV. Operativne cone NOV in POS, ki je pokrival Spodnjo Štajersko. To je temu tudi uspelo, in sicer preko nekega Cigoja iz Celja, ki je po nepreverjenih podatkih sodeloval z britansko Obveščevalno službo ((Intelligence Service – IS), s katero naj bi takrat sodeloval tudi Max Adolf Westen. Preko Cigoja je Uršič prišel v stik s komisarjem IV. operativne cone in mu predal Westnovo pismo, v katerem je ta zopet navedel svojo ponudbo, da polovico svojega podjetja v Celju odstopi državi, če mu bo zagotovljena lastnina nad drugo polovico in če bo smel v podjetju postaviti svoj kader. Izrazil je tudi željo, da bi se sestal s Kidričem in se z njim dogovoril o tej svoji ponudbi. Komisar ga je napotil, naj se o tem pogovarja s partizanskimi terenskimi oblastmi.
Za navezavo stika s predstavniki partizanskega odporniškega gibanja na celjskem območju je Max Adolf Westen zadolžil svojega nameščenca Karola Žerovnika, za katerega je vedel, da je s partizanskim odporniškim gibanjem že bil povezan. Ta je vzpostavil stik z Nestlom Žgankom, ki je vodil partizanski Zbirni center tehničnega materiala pod Šmohorjem pri Laškem, iz katerega so s tehničnim materialom oskrbovali celotno področje slovenske Štajerske in Koroške ter delno tudi Dolenjsko.
Žgank je Maxa Adolfa Westna povabil na sestanek v Tremarje pri Celju, do katerega je verjetno prišlo marca 1945. Njun sestanek je takole opisal:
»Odzval se je mojemu vabilu in prišel na zvezo. Zelo plašen je bil, tako da tega ni mogel skriti. Prinesel je zavoj tobaka, vzel sem ga s pripombo, da ga dobivamo redno. Najprej sem ostro nastopil, zakaj tako slabo ravna z delavci v svojem podjetju. Opravičeval se je in rekel, da bi se rad nekako odkupil za to. Postavil sem mu pogoj, da nemška vojska ob umiku ne bo razrušila njegove tovarne. Pristal je in ob kapitulaciji tudi držal obljubo. Vedel sem, da ima v tovarni tiskarski stroj. Zahteval sem, da mi ga pošlje. Tudi to je obljubil. Potem nam je pošiljal razno blago, ki so ga naši skladiščili v Braniboru (gostilna v Celju – op. M. M.), od tu pa vozili k nam. Tiskarski stroj so tudi že razmontirali, vendar ga zaradi še vedno ostre kontrole gestapa v podjetju niso mogli spraviti iz tovarne do Branibora.«
Max Adolf Westen je še naprej ohranjal zvezo tudi z Obveščevalnim centrom IV. operativne cone, in sicer preko pripadnice OZNE z vzdevkom „Tatjana”. Domnevno naj bi šlo za mlado dekle, ki je ob koncu vojne bila v načelstvu OZNE za okraj Celje – mesto in je zaradi okrutnega postopanja z zaporniki dobila vzdevek „Krvava Tatjana”. Max Adolf Westen je pričakoval, da bo imenovana postala načelnica OZNE za okraj Celje – mesto in da mu bo na tem položaju lahko koristila, kar pa se ni zgodilo.
Sodelovanje Maxa Adolfa Westna s partizanskim odporniškim gibanjem oziroma z OF se je zaključilo 8. maja 1945. Ker je bila takrat razglašena kapitulacija Nemčije, je bilo načrtovano, da bo tega dne Okrajni odbor OF Celje – mesto od nemške komande v Celju prevzel oblast. S tem namenom so se istega dne zgodaj zjutraj v njegovi vili na Golovcu sestali tisti člani Okrajnega odbora OF Celje-mesto, ki so bili predvideni za to nalogo. Med njimi sta bila sekretar Okrajnega odbora OF Celje – mesto Martin Klančišar in njegova članica Ivanka Žagar iz Škofje vasi. Od tam jih je Max Adolf Westen s svojim avtomobilom, na katerem je bila razvita slovenska zastava z rdečo zvezdo, odpeljal na Magistrat v Celje, kjer je bil sedež komande nemške vojske za odsek Celje, da bi se pogajali o izročitvi oblasti.
Max Adolf Westen je izpolnil obljubo, ki jo je dal Nestlu Žganku, in komandanta nemške vojske za sektor Celje prepričal, da ob umiku iz Celja ni ukazal porušiti tovarne emajlirane posode. S tem je Celju vsekakor naredil veliko uslugo.
