Spomenik lahko vidimo na Cankarjevem trgu v Šturjah, odkrili so ga 25. aprila 2010 – takrat so preuredili celoten trg. Pobudnica postavitve spomenika je bila Krajevna skupnost Ajdovščina, ki je tudi financirala vodnjak – fontano. Terčeljev kip, delo akademskega kiparja Mirsada Begića, je financirala župnija Šturje. Avtor ureditve celotnega Cankarjevega trga in vodnjaka – fontane je arhitekt Marko Lavrenčič, avtor napisa na plošči pa Evgen Bavčar.
Opis spomenika
Na približno pol metra visokem in okrog štiri kvadratne metre obsežnem piedestalu, obdanim z žlahtnim hotaveljskim apnencem, je postavljen 2,8 m visok kip Filipa Terčelja, ulit iz posebne zlitine brona. Iz hotaveljskega apnenca je tudi pokončno postavljena plošča in polkrožna oblika vodnjaka – fontane, v katero teče voda iz pipe. Vodna pipa je tudi na hrbtni strani plošče. Današnji vodnjak – fontana, ki je v sklopu spomenika, stoji neposredno ob nekdanjem vodnjaku (danes ga ni več), iz katerega so se oskrbovali z vodo prebivalci Šturij, ko še ni bilo vodovoda. Ta je bil napeljan šele v začetku 20. stoletja.
Spomenik Filipu Terčelju je del celotne ureditve trga (po domače Šturskega placa). Vodnjak simbolizira vodo. Voda je izvor življenja, simbol očiščenja in simbol sprave in odpuščanja. Bližnja lipa je simbol slovenstva. Ob teh simbolih stoji podoba moža, branitelja naše tisočletne kulture, Filipa Terčelja. Na plošči ob kipu je napis, verz Evgena Bavčarja: »Živel je, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil in upal po slovensko.« Filip Terčelj je upodobljen v talarju – duhovniškem oblačilu. V desni roki ima palmovo vejico – znamenje mučeništva. Pod levo roko ima knjigo – simbol njegovega prosvetnega in literarnega dela.
Primorski duhovniki so opravili pomembno vlogo pri uporu proti fašizmu. Borili so se predvsem s knjigo, slovensko besedo in pesmijo. Slavnostni govornik Tomaž Pavšič je ob otvoritvi spomenika povedal: »V tem spomeniku ne živita samo podoba in blag spomin na velikega rojaka Filipa Terčelja, ampak je vanj vtisnjen pečat slovenskega naroda na Primorskem, njegove zgodovinske poti v svobodo in samostojnost. Ta spomenik nas bo večno spominjal tudi na potrebo po spravi in medsebojnem razumevanju.
Življenjepis Filipa Terčelja
Filip Terčelj se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah nad Ajdovščino. V času njegove mladosti so bile Grivče zaselek šestih hiš, ki je spadal pod Šturje. Osnovno šolo je obiskoval v Šturjah. Kot trinajstletni deček je odšel v Ljubljano na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. V Ljubljani je doštudiral bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Med leti 1917 in 1921 je bil kaplan v Škofji Loki. Leta 1921 je odšel na študij v Nemčijo, kjer je v Kölnu na Socialno pedagoški fakulteti dosegel naslov profesorja teologije. V Nemčiji se je študijsko poglabljal v društvena in socialna vprašanja in se seznanjal z metodami dela pri vodenju katoliško prosvetnih ustanov oz. organizacij.
Leta 1922 je v Gorici ustanovil Prosvetno zvezo, ki je vključevala številna prosvetna društva na Goriškem, in bil njen tajnik. Društva so delovala tudi na Tržaškem in Notranjskem, organizirala so tečaje, predavanja, prosvetne večere, tekme, igre, koncerte, telovadne nastope, imela pa so tudi urejene knjižnice. Namen teh društev je bil dvigati narodno in versko zavest po deželi. Filip Terčelj je bil njihov pogost predavatelj.
Od leta 1925 do 1940 je bil kot pesnik in pisatelj sodelavec Mohorjeve družbe. Med proznimi besedili je ustvaril največ črtic, njegovo daljše prozno delo pa je povest Vozniki, v kateri opisuje Vipavsko dolino in življenje ljudi v njej na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Leta 1931 ga je fašistična oblast zaprla in leto kasneje je bil obsojen na pet let konfinacije v Campobasso. Čeprav so ga ob koncu leta 1932 pomilostili in se je lahko vrnil v domači kraj, ga je oblast še zmeraj preganjala. Ko so ga hoteli leta 1934 ponovno zapreti, se je umaknil v Ljubljano. Med drugim je poučeval na II. državni (Poljanski) gimnaziji v Ljubljani. Po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine so ga Italijani ponovno zaprli za tri mesece. Izgubil je službo in stanovanje. Pomagali so mu starši Toneta Tomšiča, katerim je prej Terčelj večkrat pomagal. Tudi v času nemške okupacijske oblasti je bil nadzorovan.
Po osvoboditvi leta 1945 je doživel veliko razočaranje. Nova oblast ga je pod lažno obtožbo zaprla za tri mesece. To ga je še posebej bolelo, saj so ga tokrat zaprli Slovenci. Po izpustitvi iz zapora mu oblastniki niso pustili, da bi se vrnil v rodno Primorsko.
Nanj se je spomnil sobrat iz duhovniških vrst, Franc Krašna, ki mu je pomagal na župniji Davča in Sorica. 6. januarja 1946 sta se Franc Krašna in Filip Terčelj peš odpravila proti Železnikom. Na poti sta ju zajela lokalna partijca in ju izročila pripadnikom KNOJ-a, ki so ju zaslišali, drugi dan pa v Štulcovi grapi pod Davčo ustrelili in na mestu zakopali. Kasneje so ju pokopali na pokopališču v Davči.
Viri in literatura
Brecelj, M. (1992). Filip Terčelj. Ognjišče.
Družina, 7. marec 2010.
Družina, 2. maj 2010.
Družina, 18. november 2007.
Latnik, 30. april 2010.