Da bodo k tej cerkvi mnogi romali po koncu vojne, posebno tisti, ki bodo hoteli vedeti, kje so padli njihovi dragi prijatelji ali sorodniki, so zapisali že aprila leta 1916. (Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču, 1916)
Krämer Tamás je v časopisu ELET (življenje) leta 1917 zapisal, da je cerkev v Javorci eden izmed najlepših spomenikov, zgrajen na bojišču v vojnem času. In da je to v resnici trajni spomenik zgrajen za naslednja stoletja, »vreden večnega božjega veličanstva«. Cerkev so različno poimenovali. Zaradi lege so jo imenovali Cerkev v Javorci, uporabljali so tudi ime Cerkev junakov, ker so jo zgradili vojaki in ker ima v hrastove plošče vžgana imena padlih.
Eden izmed vojnih dopisnikov jo je poimenoval Cerkev mrtvih, Krämer pa je menil, da je zanjo primernejše ime Cerkev živih oziroma Cerkev večnega spomina, ker bo večno živel v naših srcih in v srcih potomcev nesmrten spomin na padle. (Krämer, 1917)
Remigius Geyling je stanje cerkve spremljal tudi po vojni. Maja leta 1935 je pisal na Občino Tolmin in v pismu izrazil svoje zadovoljstvo zaradi obnove oz. vzdrževanja cerkve pred propadanjem, ki ga je zaznal ob svojem obisku leta 1931. Kot kaže je bil povabljen na slovesnost po prenovi leta 1934, saj se v dopisu opravičuje, ker se slovesnosti ob ponovni posvetitvi ne more udeležiti, vendar upa, da bo cerkev še dolgo spomenik padlim tovarišem. (Geyling).