Ime Stara cesta je ulica uradno dobila sredi 30. let 20. stoletja (leta 1934), ko se je na podlagi Zakona o imenih krajev in ulic in o oznamenjevanju hiš s hišnimi številkami iz leta 1930 po celotni kraljevini Jugoslaviji pričelo ulično številčenje naselij. Ime stara cesta se je ceste prijelo po odprtju nove cesarske ceste Vrhnika–Planina leta 1806. Uporabljalo se je v pogovorni rabi in neuradno v naslovih gradbenih dokumentov. V starih gradbenih načrtih se imenuje tudi tržna cesta (1878), cesta skoz Vrhniko (1882), cesta v trg (1930) in kantonska cesta (1939).
Velika prometna vloga stare ceste je začela počasi upadati z izgradnjo zgoraj omenjene nove tranzitne ceste Dunaj–Trst leta 1806, še bolj pa z odprtjem železnice Ljubljana–Trst leta 1857, kar se je odražalo tudi v pojavu novih dejavnosti med tržani.
Sprehod po Stari cesti z gosto pozidanimi, mestoma kar nagnetenimi hišami brez prehodov, odkriva dva arhitekturna sloga vrhniškega območja. Pod vplivom ljubljansko-dolenjskega stavbarstva so nastale nizke hiše mehkega obrisa z dvokapno streho na čop in pod vplivom notranjsko-kraškega stila hiše s peterostranim tlorisom in poševnim vhodom, arkadnimi hodniki in začelnimi fasadami. Na začetku ulice srečamo ambicioznejše meščanske stavbe, v nadaljevanju pa obrtniške in kmečke hiše. Kmečka hiša na Vrhniki je nizka in ima dolgo fasadno steno, ki se pa v sredi, kjer je vhod, lomi v kotu 45 ? ter se potem nadaljuje v prvotni smeri. Zadnjih ni veliko, saj je bilo kmetov v primerjavi s tovorniki, z izposojevalci konj, obrtniki, s trgovci in z gostilničarji tu malo. Nekaj je bilo kajžarskih hiš, ki so jih do trške skupnosti zavezovale dolžnosti v cestnih popravilih, polnočni straži in občasni vojaški službi. Večina stavb kulturne dediščine, med katere sodijo Berzova, vse tri Hočevarjeve, Drašlerjeva, Kranjčeva, Potrebuješeva, Rotarjeva, Lorenčkova, Jernejčičeva, Adamičeva, Rožmancova, Polancova in Turšičeva, pripada stilnemu obdobju »ljudskega klasicizma« druge in tretje tretjine 19. stoletja. Polancova in Lorenčkova hiša sta ohranili baročno zunanjo podobo. Večina ostalih stavb je bila v 19. ali 20. stoletju prenovljenih, na kar kažejo značilne členitve fasad in hišni portali z vklesanimi letnicami ter začetnicami imen lastnikov. Vzroki za prenovo so bili med drugim tudi požari, ki so uničili dobršen del lesenih stavb. Po večjem požaru leta 1879 so bile prenovljene Šetincova, Rotarjeva, Pišlerjeva, Jernejčičeva, Jerebova in Turšičeva hiša. Do danes pa se je ohranila stara tlorisna zasnova ceste in strnjena obcestna pozidava, ki izvirata iz pred 19. stoletja.
Sestavek Sprehod po vrhniški Stari cesti je napisala Polona Roblek (sedaj Zalokar), objavljen pa je bil v deveti številki publikacije Vrhniški razgledi leta 2008. Pričujoče delo ne bi moglo nastati brez zapisov in pripovedovanj gospe Frančiške Zalaznik, Ipavčeve s Stare ceste, ter gospodov Nika Šušteršiča in Francija Dovča. Vsestransko pomoč pri zbiranju in urejanju podatkov je nudila gospa Marija Oblak Čarni, sledove Stare ceste pa so pomagali odkrivati še mnogi prijazni Vrhničani.
Digitalna zbirka je nastala v okviru projekta Moja ulica knjižnic osrednjeslovenske regije, pripravila pa jo je Anja Frkovič.