Dnevom evropske kulturne dediščine 2013 smo se v Mestni knjižnici Piran pridružili z razstavo starih razglednic z motivi mesta Piran, ki jih hranimo v domoznanski zbirki knjižnice. Predstavili smo 154 razglednic iz obdobja od leta 1897 do štiridesetih let 20. stoletja. Razvrščene po temah in kot so bile postavljene v razstavnih vitrinah, jih predstavljamo tudi na portalu Kamra
Piran od leta 1897 do štiridesetih let 20. stoletja
V času, predstavljenem na razglednicah, je bilo mesto najprej pod avstrijsko vladavino (1813-1918). Med drugim so v tem obdobju zgradili občinsko in sodno palačo, zasuli stari mandrač (1894), kjer je nastal večji trg, na katerem so čez dve leti postavili kip Giuseppeja Tartinija (1896), zgradili so gledališče, več palač, hiš in industrijskih objektov v smeri proti Fornačam, vzpostavili najprej trolejbusno povezavo z železniško postajo v Sveti Luciji (24. 10. 1909) in kmalu zatem tramvajsko progo (20. 7. 1912), ki je delovala do leta 1953. Tramvaj je zadnjič zapeljal po progi 31. 8. 1953. Po prvi svetovni vojni je mesto Piran z ostalo Istro pripadlo Kraljevini Italiji, uradno s podpisom rapalske pogodbe (12. 11. 1920) v mestu Rapallo (Italija) med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo. V tem času se je spremenila predvsem priobalna podoba mesta z utrjevanjem obale okoli mesta tako, da morje ni več segalo do hiš. Z motivov na razglednicah lahko razberemo in interpretiramo tudi starejšo zgodovino mesta, tipične beneške elemente, saj je bil Piran pod beneško vladavino dobrih 500 let (1283-1797) in spremembe v mestu iz časa prvega avstrijskega obdobja (1797-1805) ter francoske oblasti (1805-1813).
Razglednice
Napisi na razglednicah so ali v italijanskem jeziku ali pa dvojezični, v italijanskem in nemškem jeziku. Motive za razglednice so prispevali različni fotografi, njihova imena so na razglednicah napisana zelo redko, prav tako je redko naveden datum izdaje razglednice, še redkeje se nam posreči ugotoviti dejansko leto fotografskega posnetka, sicer pa poskušamo oceniti čas nastanka razglednice. Pogosteje je napisan izdajatelj oziroma založnik. Med založniki, ki so delovali v Piranu, so na razglednicah najpogosteje navedeni npr. Lorenzo Novak, M. Cattai, Ettore Bartolomei, Pietro Brazzatti, Italo Fonda, F. Comisso itd., med ostalimi pa Stengel & Co. – Dresden, Saul David – Trieste, Atelier Flora – Pola, Roberto Ulrich – Portorose, ki je največkrat napisan na razglednicah Portoroža tudi kot fotograf, itd. Založnikov je bilo veliko, še posebej v obdobju, ki mu pravimo zlata doba razglednic – od leta 1897 do konca prve svetovne vojne.
Po tehniki izdelave velja izpostaviti ilustrirane razglednice iz 19. stoletja. Tiskane so v tehnikah litografije in barvne litografije (kromolitografija). Na teh razglednicah je pogosta kombinacija več motivov. V različno oblikovanih okvirčkih in vinjetah so sličice mestnih znamenitosti ali panorame, okvirje pa obkrožajo rože, vejice, listi, razni trakovi itd. Zanimive so tudi razglednice z motivi, ki so jih upodobili slikarji Hans Kalmsteiner (1886 – 1914), Ferdinand Kruis (1869 – 1944), Piero Coelli (1893 Piran / Pirano – 1980 Rovereto) itd.
Stare razglednice predstavljajo pomemben del kulturne zapuščine in so danes vse bolj upoštevan zgodovinski vir za raziskovanje. Tako slikovni kot pisni del razglednic ter znamke in žigi na njih nam omogočajo pogled v minuli čas, spoznavanje krajine, ljudi in njihovih navad. Motivi na razglednicah so pogosto edini ohranjeni slikovni dokument določenega časa in kraja. Za raziskovanje krajevne zgodovine pomenijo izjemen dopolnilni vir drugega gradiva. Poleg urbanističnih in arhitekturnih elementov nam razglednice, na katerih so tudi ljudje v tipičnih oblačilih tedanjega časa pri delu ali prisotni na raznih javnih dogodki v mestu, omogočajo tudi proučevanje etnoloških vsebin.
Ilustrirane razglednice so se razširile in postale pomembne le nekaj let po izumu njihovih predhodnic – dopisnic. Dunajska poštna uprava je 1. oktobra 1869 na predlog Emanuela Hermanna izdala prvo uradno dopisnico na svetu. Sprednja stran je bila namenjena naslovu in znamki, ki je bila sprva kar natisnjena, zadnja pa sporočilu. Dvorni knjigarnar August Schwarz iz Oldenburga je 16. julija 1870 natisnil na dopisnico sličico in ta velja za prvo ilustrirano dopisnico na svetu. V naslednjih letih so se na hrbtni strani dopisnic vse pogosteje pojavljala slikovna dela, tako imenovani razgledi. Sprva so bili manjši, počasi pa se je slikovni del dopisnice večal in postopoma zajel vso hrbtno stran, s tem pa se je manjšal prostor za besedilo pošiljateljev, saj je bila celotna prednja stran namenjena le naslovu. Leta 1904 so naslovno stran z navpično črto razdelili na dva dela, desna polovica je bila namenjena znamki in naslovu, leva pa pisnemu sporočilu. Leta 1906 so na poštnem kongresu v Rimu sprejeli sklep, da od 1. oktobra dalje takšna oblika predstavlja razglednico. Stran s slikovnim motivom postane prva stran, prostor za naslov in sporočilo pa zadnja.
Razstava
Razglednice, za razstavo razdeljene v posamezne tematske sklope, nas popeljejo od panoram mesta Piran do posameznih vedut / točk od severa proti jugovzhodu, ob obali, med ulicami in trgi z vodnjaki, cerkvami, palačami, hišami in mestnimi obzidnimi vrati, okoli pristanišča, na pobočje Mogoron do obzidja in naprej do pokopališča, na obalo pod Mogoronom in v pristanišče.
Ksenija Petaros Kmetec in Aleš Majer
Mestna knjižnica Piran – Biblioteca civica Piran