Še proti koncu 19. stoletja je bilo na prosojnih, toplih legah na vsem laškem območju veliko vinogradov. Med njihovim bujnim zelenjem so se belile številne majhne zidanice. Tudi vinogradi, zaradi katerih so bile postavljene, so bili majhni. Le redki so merili kak oral. Kot nam že ime pove, so bile zidanice zidane, večinoma so bile lepo ometane, pokrite pa seveda s slamo. K sreči se jih je pri nas v dokaj nespremenjeni obliki ohranilo še precej. Veliko pa so jih v novejšem času tudi prezidali v prijazne domove.
Strokovnjak za agrarno zgodovino, naš rojak dddr. Jože Maček, nas je s predavanjem Zgodovina vinogradništva v naših krajih leta 2004 v laški knjižnici seznanil z bogato tradicijo te dejavnosti na našem območju. Sledila je predstavitev zidanic z območja Laškega in okolice ob projekciji. Vse fotografije hranimo v domoznanski zbirki Knjižnice Laško.
V letih 2017–2018 pa so člani domoznanskega krožka Univerze za tretje življenjsko obdobje pri Knjižnici Laško Ivan Jelenc, Marjan Grešak in Gabrijela Pirš, pod vodstvom upokojene direktorice Metke Kovačič ponovno pregledali stanje zidanic. Ugotovili so, da so jih kar nekaj podrli ali jim spremenili namembnost. Nekatere, ki so se ohranile, pa predstavljamo z opisi njihovih posebnosti in fotografijo iz leta 2004.
V poglavju na koncu zgodbe navajamo kot zanimivost dve vinski pesmi Dragotina Ripšla, duhovnika in kronista, ki je v letih deloval 1854–1859 deloval v Šmiklavžu nad Laškim.
Pestrost pokrajine vpliva na življenje ljudi, oblikovanje njihovih navad in običajev. Naša skrb pa naj bo, da dediščino ohranimo tudi zanamcem. Morda bi prav v primeru zidanic razmislili, da bi nekatere obnovili, jih vpisali v Seznam nepremične dediščine v občini in jih vključili v promocijo turizma.
