V času, ko gradnja stavb ni bila več pomembna le zaradi varnosti, so na Slovenskem začeli graditi hiše, s katerimi so si lastniki želeli ustvariti boljše življenjske pogoje. Hiše so sooblikovale prostor, v katerem so nastajale, zgrajene so bile z občutkom za detajle, estetiko in tudi udobne. Kmalu so se začele pojavljati razlike med stavbarstvom po pokrajinah in znotraj tega razlike v stavbarstvu nekaterih družbenih plasti.
Še v sredini prejšnjega stoletja je bila kulturna raznolikost Slovenije razvidna iz tipov kmečkih hiš. Za gradnjo so se uporabljali materiali, ki ga je bilo moč dobiti v lokalnem okolju in prilagojene so bile naravnim razmeram, kjer so nastajale. Alpske hiše so bili v pritličju zidanje, zgornji del pa je bil lesen, streha je bila pokrita s skodlami. Prekmurske hiše so bile zgrajene iz gline in pokrite s slamo. Primorske hiše pa so bile grajene iz kamna in pokrite s kamnitimi ploščami. Gradnja je bila odvisna tudi od predpisov, ki jih je določala oblast. Nov način gospodarstva je v 19. stoletju zahteval nove stavbne oblike, kot so kašče, hleve, skednji, leseni hodniki ali ganki, mostovži, koruznjaki, čebelnjaki itd. Danes t.i. univerzalna arhitektura briše stavbne razlike po pokrajinah, zaradi drugačnega načina gospodarjenja veliko stavbnih oblik izgublja svojo funkcijo in so nemalokrat prepuščene propadanju. Nove, moderne hiše so udobnejše za bivanje, po videzu pa so podobne kocki in enolične in ne odražajo več kulturne identitete posameznih delov Slovenije.
Vir: Fister, P. , 1986. Umetnost stavbarstva na Slovenskem. Ljubljana, Cankarjeva založba, 439 str.
Senegačnik, J. , 2012. Naša naselja doživljajo preobrazbo. V: Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, str. 130-133.