Štiri dni v kraljestvu Triglava, 1903

Kadar se hočem za nekaj časa otresti vsakdanjih skrbi in nadlog, primem za popotno palico in hajdi na »goro«, saj

»na svobodni gori

ni zemskih nadlog;

nad mano, pod mano,

krog mene je Bog!«

Ker se svetopisemske besede, da človeku ni dobro samemu biti, posebno prilegajo hribolazcu, iskal sem že celo leto tovariša za daljšo pot v Julijske planine. Imel sem srečo pri tem imenitnem poslu — ponudili so se mi kar trije dragi mi prijatelji, ki so že z velikim navdušenjem sanjali in govorili o prihodnjih zanimivih dogodkih. Žal, da je to navdušenje vedno bolj hiralo, čim bliže je prihajal določeni čas — in slednjič sem »kakor vrabec v puščavi« ostal sam s svojim krasnim popotnim načrtom. Hitro se potolažim, češ, saj najdem v gorah dovolj družbe, oblečem toplo obleko in podkovane črevlje, oprtam si nahrbtnik, napolnjen s perilom in jedilom, se oborožim s cepinom ter se odpeljem dne 12. julija m. l. z vlakom do Trbiža na Koroškem, da do pičice izvršim s toliko natančnostjo sestavljeni popotni načrt.

Ko izstopim v Trbižu iz vlaka, je solnce ravnokar zahajalo. Zunaj kolodvora postojim ter premišljujem, če bi ne kazalo pre­nočiti v prijaznem trgu. Toda spomin na moj načrt mi hitro prežene vse lahkožive izkušnjave — to noč sem moral prenočiti na Sv. Višarjih, torej le naprej, oj le naprej, dokler je še dneva kaj!

Ne meneč se za zijalaste radovedneže, ki so me ogledovali, kakor bi še ne bili nikoli videli hribolazca s podkovanimi črevlji, napetim nahrbtnikom in s krepkim cepinom, urno maham mimo Spodnjega Trbiža proti Žabnicam ter krenem pri znanem znamenju — kamenitem stebru z angelom — na levo stran. Nasproti se mi prizibljejo trije vinski bratci, ki me že od daleč nahrulijo ter kličejo na korajžo. Dobro, si mislim, ter grem mirno nasproti. Ko pa zagledajo krepki cepin, takoj obmolknejo, me pozdravijo ter gredo mirno mimo mene. To je pa še boljše, zamrmram, ter grem dalje. Pri prvih hišah — romarskih gostilnah, ki stoje ob znožju Višarskega hriba — me kar na potu silijo s pijačo; toda pogled na zanemarjena stanovanja mi vzame vso žejo; z izgovorom, da mi je vroče in da se mi že mudi, hitim dalje ter začnem počasi stopati šele potem, ko se jame pot strmeje dvigati. Kmalu me objame temna noč, da komaj razločujem stezo; ob desni skriv­nostno šumi Višarski potok, ob levi se pa vzdiguje temen gozd. Misel, da zopet pridem na slavnoznano božjo pot, obenem pa tudi tista tesnosrčnost, ki se rada loti človeka, kadar v temni noči sam potuje po tujih krajih, mi polnita dušo s pobožnimi občutki. Pri hladnem studencu si nekoliko odpočijem ter se napijem izvrstne vode. Ob polenajstih dojdem na Višarsko planino, kjer si po dnevi v dobri Puherjevi gostilni radi odpočijejo trudni potniki. Izza Beraškega križa (1890 m) je pravkar prikukala bledosvetla luna ter z bajnim svitom razsvetlila zeleno planino. Ko grem mimo gostilne, se dvigneta pri njenih durih dve — kozi ter me pozdravita s polglasnim meketanjem. Pogladim ju, potem pa nadaljujem počasi svojo pot, ki postaja nekoliko strmejša. Krepki planinski zrak mi kar dviga prsi, da veselo zavriskam. Dospem na gladko stezo, od koder sem imel priliko občudovati gorske velikane v mesečnem svitu. Gospodar nad njimi je na italijanski meji dvi­gajoči se Montaggio (2752 m), ob katerega severovzhodnem znožju leži romantična Zajezerska dolina.

V kratkih minutah sem na Sv. Višarjih (1792 m) ter naravnost zavijem v še razsvetljeno gostilno. Brhka Lakotova Franica iz Žabnic me prijazno pozdravi. Prinese mi hitro toplega čaja in kupico dobrega vina. O polnoči grem v sobo Slov. plan. društva k sladkemu počitku. Ob pol petih zjutraj sem že bil na vrhu Višarskega hriba, da se naužijem krepkega zraka ter zopet in zopet občudujem gorati svet. Ob pol šestih vstopim v lepo romarsko cerkev, da spodobno pozdravim in počastim kraljico nebeško. Po opravljeni pobožnosti napišem v gostilni nekaj razglednic, potem pa jo mahnem v družbi že znanega mi ljubeznivega o. kapucina patra Mavra Rožmana na uro oddaljenega Lovca (2079 m).

V    prijetnem razgovoru sva kmalu nad globokim Klobukom pri lestvi in nad njo, kjer postaja pot zelo strma. Še par sto korakov in na vrhu sva. Toplo že pripeka solnce. Spustiva se na zeleno trato, preiščeva nekoliko skrivnosti nahrbtnikove ter občudujeva prekrasni razgled, ki se nama nudi posebno proti severu in severozapadu. Mogočno se dvigajo v daljavi tirolski in koroški velikani, pod nama pa leže ljubke Sv. Višarje, Malborjet, globoka Zajezera, Mrzle vode in dr. Proti jugovzhodu naju pa pozdravljajo raztrgani grebeni Julijskih planin. Ob desetih se ločiva nekoliko pod vrhom s prijaznim redovnikom, ki hiti nazaj na Sv. Višarje izpovedovat številne romarje, jaz jo pa udarim naravnost po strmi južni strani navzdol.

Do Knafeljčeve jame mi kažejo pot modrobarvne markacije Slov. plan. društva; toda naenkrat ni duha ne sluha več o kakih znamenjih. Nam Slovencem vsekdar tako naklonjena nemška gospoda ni marala teh znamenj ter jih je dala kratkomalo uničiti! Menda se je bala, da bi se divje koze preveč zagledale v ta zna­menja ter jele roditi modre kozličke! No — na tem grešnem svetu pač niso samo štirinogati, ampak tudi dvonožni kozlički! Gledam in zrem na desno in levo, na levo in desno, toda zaman — še z Diogenovo leščerbo bi ne bil našel nobene markacije več.

O Herkul! Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Ko gledam na levo v dolino, se mi dozdeva, da bi bila ta pot najkrajša in najboljša; nekoliko me pa le straši misel, da bi mi slednjič strme stene zaprle pot v dolino. Zato se Obrnem na desno po strmem produ navkreber in imel sem več sreče nego ona turista, ki sta nekaj tednov pozneje mahnila na levo ter s smrtno nevarnostjo preplazila strme stene. Pridem do rdečih markacij Nemšk. plan. društva, ki divjim kozam najbrže niso tako škodljive kakor slovenske. Te me pripeljejo črez Brašnikovo planino k Mrzlim vodam (992 m). Ob hladnem potoku si oddahnem, se napijem mrzle vode, preskočim potok ter plezam na Rabeljsko škrbino (1325 m). Opoldansko solnce silno žge in ves utrujen pridem na vrh škrbine. Pod seboj zagledam proti vzhodu rudokopni kraj Rabelj (892 m), kamor dospem po sicer strmi, a senčnati poti tri četrti na dve. Pol ure poprej se je nebo začelo pokrivati s temnimi oblaki, in predno stopim v gostilno »Pri pošti«, se ulije huda ploha; pospešim korake in za vetrom sem. Utrujen in izmučen sedem v prostorno verando na vrtu. Kmalu dobim naročeni krop, vino in sladkor, popijem par kupic te mešanice in v kratkem sem zopet zdrav in vesel. Ko še nekoliko pojužinam, se oblaki razkade in solnce vnovič pripeka.

Veselo zadenem zopet svoj nahrbtnik, primem cepin in se napotim ob štirih proti Predelu, trdno prepričan, da tudi danes izvršim svoj načrt ter srečno pridem v Mangartsko kočo. Izberem si gornjo ali letno cesto. Dojdem postarnega gospoda, ki se mi po vljudnem pozdravu pridruži, češ, da je na potu v Log. Pove mi, da je v Krkonoših na Češkem doma ter biva začasno v Rablju, da si ozdravi obolele živce. V prijaznem razgovoru dojdeva na koroško-goriško mejo, kjer leži 1162m visoko selo Predel. Ob desni sva pustila Rabeljsko jezero, ob katerega zahodnem bregu stoji močna trdnjava; istotako je tudi na ovinku, tam, kjer se zimska cesta strinja z letno cesto, trdnjava, ki se pa le malo pozna od zunaj. Table na kolih zabičujejo vsakemu z ostrimi kaznimi, ako bi se drznil te trdnjave risati ali fotografovati — pa ta prepoved menda velja samo za Nemce, ker so table samo nemške! Na Predelu je zopet močna trdnjava, pod katero je velik in lep kamenit spomenik z ranjenim levom, postavljen v časten spomin c. kr. ženijskemu stotniku Janezu Hermanu pl. Hermannsdorfu, ki je dne 18. maja 1809. leta z vsemi svojimi vojaki pri obrambi trdnjave storil tukaj junaško smrt.

Črez kakih 20 minut prideva do Mangartovega potoka, ki tvori pod zidanim mostom zanimiv slap. Po prisrčnem slovesu od začasnega potnega tovariša krenem ob Mangartovem potoku navzgor ter pridem po ozki soteski na planino 1271 m visoko. Na levo ugledam par pastirskih bajt, toda ne zmenim se kaj za nje, ampak hitim naprej. Nasproti mi pride velika čreda (175) ovac, ki so se pasle visoko pod Mangartovimi stenami. Postojim ter jim ponujam kruha. Kakor bi trenil, bil sem sredi med njimi. Tiščale so v me, da nisem bil kar nič vesel tolike prijaznosti, ter sem se komaj rešil iz njih sredine. Prišli so mi na pomoč trije možje, ki so nekoliko više korakali za ovcami. V duhu sem pozneje zahvaljeval te ovce, ki so me rešile mrzlega prenočišča pod milim nebom. Ko bi ne bilo preprijaznih teh živali, bi se z onimi možmi ne bil nikoli srečal. Dva sta bila pastirja, tretji pa je bil — varuh Mangartske planinske koče, Franc Troha. Nisem vedel, da se mora hribolazec zglasiti pri onih dveh bajtah, sicer se mu lahko zgodi, da ne najde nikogar v koči ter mora zunaj na mrzlem snegu prenočiti.

Možje me pozdravijo in eden — varuh koče — me takoj vpraša: »Gospod, al greste v hitno?« Ko mu pritrdim, sname takoj koš s praznimi steklenicami z ram, ga izroči pastirjema ter pravi: »Prav, prav, pa grem kar z vami nazaj.« Ko mu rečem, da mi zadostuje samo ključ, se dobre volje odreže: »Sem vesel, da morem zopet kramljati s kakim turistom; že štiri dni sem bil celo sam v koči; zdajšnji sneg zadržuje še vedno potovanje v hribe.« Moral sem mu izročiti nahrbtnik in drage volje sva korakala navzgor. Prideva do novega, jako dobro izpeljanega Mangartovega pota, ki naju po serpentinah srečno privede ob polosimih zvečer do Mangartske koče (2000 m).

Po potu mi je pripovedoval Troha o nekem Celovčanu, ki je pri toletnem otvorjenju koče došel semkaj z derezami, s cepinom in vrvjo. Ta pa je gotovo pravi turist, si je mislil Troha; toda kmalu je postal drugega mnenja. Do koče je še prikrevsal oni Celovčan — v gosti megli ni videl prepada, nad katerim je treba iti malo preje, ko se pride h koči. Tudi do Malega Mangarta je še prisopihal, a potem ga ni bilo spraviti za nobeno ceno naprej. Rajši je v snegu čepel in čakal cele ure tovarišev, da so se vrnili z Velikega Mangarta. Ko so pa zapustili kočo ter prišli do ome­njenega prepada, katerega ni več krila megla, ni vkljub nobeni nevarnosti hotel naprej. Vse prigovarjanje ni nič pomagalo; javkal in tarnal je ter se zaklinjal, da ne pojde nikdar več v gore, ako še zdaj srečno pride domov. Slednjič se da pregovoriti, da mu zavežejo oči; dva moža primeta dolgo palico ob koncih in med to palico in navpično steno na desni srečno spravita tega ime­nitnega hribolazca črez usodno mesto. »Ta gotovo ne pride več semkaj!« je končal Troha zanimivi dogodek.

Mangartska koča je deloma zidana, deloma lesena. V zidanem delu je prijazna, svetla soba z železnim ognjiščem; v lesenem koncu so spalnice, ki pa nimajo tako dobrih postelj, kakor n. pr. Triglavska koča. Pogled na sneg, ki je še deloma obdajal kočo, in precej mrzli veter od severa sem mi pokličeta v spomin one ovce, ki so me rešile strašne noči.

Vrli Troha hitro zakuri in v kratkem času sva se poživila z vinom, zmešanim s kropom in oslajenim s sladkorjem. S tako pijačo se hribolazec najpreje okrepča ter spravi v dobro voljo. Ko si sezujeva nekoliko mokre črevlje ter natakneva tople copate, se lotiva nahrbtnikove vsebine. Rujna kapljica črnega tirolca in pristne mesene klobase nama preženejo pajčevino v želodcu; zažgeva si svoji pipici ter v prijetnem in veselem razgovoru se­diva pri ognjišču. Vrli Troha ve mnogo zanimivega pripovedovati, pa tudi jaz sem zinil katero okroglo. Čas nama je tako prijetno tekel, da se kar prestrašiva, ko udari stenska ura enajstkrat. Zdaj pa le urno v Morfejevo naročje, jutri bo treba zgodaj na noge! Spal sem dobro, toda ob treh sva bila že zopet iz postelje. Prvi pogled je veljal v meglo zakritemu obzorju. Slutila sva, da ne bova imela lepega razgleda na Mangartu. Nekako počasi se oblačiva, pijeva ob štirih čaj ter kreneva na pot. S krepkimi koraki meriva sneg, ki prihaja čimdalje debelejši, dokler za nekaj časa ne izgine blizu razpotja, ki vodi na Lansko škrbino. Gosta megla naju sili, da korakava bolj oprezno po zelenem, na severno stran v navpično globočino padajočem grebenu. Lesen križec oznanjuje potniku, da se je pred nekaj leti ponesrečil tukaj neki častnik, ki je v gosti megli treščil v prepad.

Ko prideva na mesto, kjer se izteka pot od Travnika (1909 m) sem v Mangartsko stezo, se megla za nekaj trenutkov razkadi in imela sva prekrasen pogled na ljubki Klanški jezeri. Spustiva se ob južno steno Malega Mangarta (2506 m), kjer je zopet obilo snega. Ker je trd, morava stopati oprezno, da ne zdrčiva v glo­bočino. Črez pol ure sva na sedlu med Malim in Velikim Man­gartom. Zdaj pa je treba plezati, vendar železni klini in vrv olajšujejo strmo pot; težave nama dela le sneg, ki je trd kakor led; tuintam je treba cepina. Na snežnem rebru pade Troha in iz žepa mu skoči kupica ter leti mimo mene v prepad. Že hočem skočiti za njo, pa še o pravem času pomislim, da bi mogel tudi jaz zleteti za njo. Torej srečno za vselej, bova že brez tebe pila rujno vilice, ki si ga neseva s seboj! Velezanimiva je pot ob severni steni Mangartski, ki navpično pada nad 1000 m v globo­čino; samo nesrečni sneg nama dela mnogo truda in težave. Brez izvedenega vodnika bi ne bil nikdar zadel prave steze, temveč bi se bil morda celo ponesrečil.

Jako oprezno korakava črez žleb, ki se par metrov pod nama končuje z groznim prepadom. Pač sva si vsako stopinjo zasigurala v snegu, predno sva stopila naprej. Onkraj žleba, na vzhodni strani Mangartovi nama visok zamet zapre že itak strmo stezo. Troha se ozre na mene, češ, kaj naj storiva? Vrniti se tako blizu zaželjenega vrha? Dam mu svoj cepin, s katerim seka stopinje v zmrzli sneg; jaz pa se zavarujem z njegovo palico, da ne zdrčim navzdol. Megla je še vedno gosta in vodene kapljice padajo na naju. Vrhu zameta se usede črn krokar, ki naju rado­vedno ogleduje. Z desnico se držim globoko v sneg zapičene palice, z levico pa se odkrijem črnemu radovednežu ter mu veselo zakličem: »Dobro jutro! Zastonj čakaš, da bi naju imel za zajutrek!« Kakor bi me razumel, se dvigne, zakroka ter izgine v megli. Kakih dvajset v sneg vsekanih stopnic naju v kratkih minutah privede na toliko zaželjeni vrh Velikega Mangarta (2678 m). Ker ni še nič razgleda, se usedeva na debelo kamenje, izvlečeva iz žepov — nahrbtnik sva namreč pustila na zelenem grebenu — klobaso, kruh in vino, da si zopet nekoliko bolj trdno priveževa duši. Iz planinske knjige, shranjene v leseni škatlici, pri­trjeni na drog, sva se prepričala, da sva bila po letošnji otvoritvi koče prva turista na Mangartu. Tudi se ovekovečiva v knjigi, ki bi lahko pripovedovala o marsikaterem turistu, čigar ime se sveti v njej, a ki ga vendarle nikoli ni videla na vrhu Mangarta.

Celo uro sem pričakoval, da se vzdigne ta preklicana megla, toda: »Zastonj sem upal in se bal, slovo sem upu, sreči dal!«

»Le čakaj, pridem pa vdrugič!« To rekši, primem cepin ter obrnem hrbet impozantnemu vrhu. Urno stopava navzdol po prejšnjih stopinjah. Da naglica ni dobra, sem se prepričal v žlebu, kjer mi je izpodneslo; v trenutku se oprimem cepina tudi z desnico ter srečno obvisim samo par metrov nad groznim prepadom. Po bliskovo sem zopet na nogah ter nekoliko bolj oprezno nadaljujem pot. Pred menoj stopajoči Troha je komaj opazil ta dogodek, tako naglo se je izvršil. Ob desetih sva že na zelenem grebenu, kjer si oprtam za skalo shranjeni nahrbtnik. Pri razpotju na Lansko škrbino se poslovim od Franca Trohe, ki mi je v kratkih urah postal tako ljub in drag, da se ga z veseljem spominjam.

Zopet sem sam »kakor vrabec v puščavi«, toda dobre volje korakam proti Lanski škrbini (2200 m). Visoke navpične stene vodijo kakor kake duri v njo. Pri prvem pogledu se mi dozdeva, da je pot navzdol le prestrma; vendar se hitro ojunačim ter stopam previdno navzdol. Pa ne dolgo — zdajpazdaj se zgane preobilni mel ter me urno pelje navzdol. Črevlji se mi zarivajo v gruščevje, s cepinom se pa opiram navzgor, da ne padem. Kmalu se soteska nekoliko razširi in sneg mi olajšuje hojo. Nenadoma se zatemni kakor v večernem mraku; ozrem se ter s strahom zagledam črno meglo, ki se od vrhov podi za menoj. »Te mi je pa baš treba«, zagodrnjam ter začnem kar skakati črez skale, ki leže tod nagrmadene, kakor nalašč pripravljene za velikansko stavbo. Ko se zopet ozrem, vidim z veseljem, da je ona megla udarila na levo stran proti grebenu. Stopam zopet polagoma ter kmalu pridem do romantičnega gornjega Klanškega jezera. Ker je začelo deževati, hitim naprej mimo spodnjega jezera ter dojdem tri četrti na eno na radeško postajo. Tu zavijem v gostilno »Pri Mangartu«. Krop, vino in sladkor mi kmalu pomirijo živce; napišem nekaj razglednic iz Mangartove koče ter se tri četrti na dve odpeljem na Dovje-Mojstrano, da od tam že v tretjič obiščem orjaški Triglav.

V izvrstni Šmerčevi gostilni mi kot staremu znancu dobro postrežejo. V lični vrtni verandi se seznanim z nemškima turistoma, ki sta bila ta dan z vodnikom Šmercem prišla do Dežmanove koče, a se morala radi slabega vremena vrniti v Mojstrano. Ko jima povem, da hočem še danes vkljub dežju iti do Aljaževe koče v Vratih ter drugo jutro mahniti na Triglav, mi odločno odsvetujeta. Prepričal sem se pozneje, da sta imela v toliko prav, da res ni varno v gorah potovati samemu. Toda moj načrt je odločno zahteval, da nastopim še danes to pot. V dežju se poslovim od prijazne Šmerčeve hiše ter dojdem mimo veličastnega Peričnika in skozi divne galerije ob polosmih zvečer v Aljaževo kočo. Zidarji, ki so zidali temelj novemu Aljaževemu domu, so si ravnokar skuhali večerjo v dveh lesenih šatorih. Tu me je pozdravil stari Klinar, prava gorenjska grča, ki je nadzoroval to za slovensko turistiko preimenitno stavbo. Skuha mi črne kave, jaz pa delim ž njim svinjetino in nekaj kapljic izvrstne štajerske slivovke. Ker sem bil precej utrujen — saj sem hodil ta dan dobrih deset ur — sem legel ob devetih k počitku. Vkljub trdim slamnjačam sem sladko spal do štirih zjutraj. Vzbudili so me delavci, ki so spali nad menoj v podstrešju. V trenotku sem iz postelje, odprem vrata in od veselja se zasmejem, ko zagledam jasno nebo nad seboj. Ko se oblečem in popijem čašo črne kave, se poslovim od vrlega Klinarja ter krenem ob polšestih proti Luknji. Oh, kolika slast, uživati jutranji zrak in veličastni razgled na triglavske vrhove.

»Prot’ jasnemu nebu kipi velikan, kaj delajo, gleda, sinovi.«

Po kratki uri hoda začnem plezati navzgor. Tuintam mi dela sneg težave, toda s cepinom si pomagam še precej hitro naprej. Graje vredno je, da na razpotju na Triglav in Luknjo ni napravilo nemško društvo nobenega kažipota. Krenil sem nehote proti Luknji; ko spoznam svojo zmoto, moral sem zopet po strmem snegu nazaj. Pod znano, pred leti še nepristopno steno se usedem, da se nekoliko poživim z jedjo in vodo, ki je kapala izpod skale.

Brez posebnih težav pridem blizu Praga. Tu mi zapre pot nakopičen sneg. Ko še premišljujem, kako ga premagati, zaslišim grmenje in bobnenje; ozrem se proti zahodu, kjer vidim dreveti velikanski snežni plaz raz Stenar (2506 m) v dolino, da se kar kadi. Potem pa začnem sekati v zmrzli sneg stopinjo za stopinjo ter srečno pridem črez nevarno mesto in kmalu na Prag. »Zdaj sem pa že na konju«, si mislim, »in bom v dobri uri v Triglavski koči«.

Polagoma stopam po snegu pod Cmirovo navpično steno. Naenkrat nekaj za hrbtom zahrešči; ozrem se ter vidim glavo debel kamen, ki je ravnokar priletel iz visočine. Kakor blisk skočim naprej in navzdol, da uidem drobnejšemu kamenju, ki je padalo za prvim najtežjim kamenom. Gotovo so sprožile to kamenje divje koze, ki sem jih pozneje zagledal na Cmirovem vzhodnem rebru.

Ko pridem tja, kjer prihaja pot skoz Kot od Dežmanove koče sem, me premoti preobilni sneg, da krenem na gornjo pot, ki vodi na Kredarico. Markacij ni videti iz snega; ker mi je ta pot neznana, hitim vedno više; cepin mi pomaga premagovati hudo strmino. Včasi me obsuje megla, da moram čakati, dokler zopet ne izgine. Kmalu spoznam, da sem zašel; spustim se po snegu bliskoma navzdol. Rdeča markacija na skali me ustavi; gledam v smer, kjer leži Triglavska koča; toda kakih deset minut oddaljena skala se mi dozdeva nepristopna. Ko bi bil vzel v roke daljnogled, bi bil gotovo zapazil železno vrv ter v kratkem času došel v kočo. Res je, da človeku ni dobro samemu biti — v gorah! Dva ali trije vse bolje preudarijo, se ozirajo eden na drugega ter po dobrem preudarku izberejo najboljšo pot.

S krivim prepričanjem, da vodi pot pod snegom v kratkih serpentinah navzgor, plezam s pomočjo cepina vedno više. Kmalu sem ves upehan ter se hočem vrniti. Toda dvakrat zaporedoma mi izpoddrsne na strmem snegu, da se komaj obdržim s cepinom. Bog ve, kako bi se bila končala prisiljena vožnja po strmem, s kamenjem obsejanem snegu?! Torej le navzgor! S težavo priplezam blizu grebena, ki se vleče proti Rjavini (2534 m). Na enem mestu je treba zlesti v snežen naraven predor, kjer sem skoraj obtičal. Med strmo steno in snegom se priplazim s cepinom po silnem naporu na vrh grebena. Ker je bil oster, ga zajašem ter srečno pridem na širšo plast. Da sem bil dovolj kaznovan za svojo lahkomiselnost, s katero sem se odpravil v tolikem snegu sam na to pot, se razvidi iz tega, da sem potreboval na Kredarico od Aljaževe koče v Vratih namesto štirih celih enajst ur!

Pri pogledu na bližnji vrh Kredarice bi bil kar zavriskal, ko bi ne bil preveč utrujen. Kmalu sem v Triglavski koči (2515 m), kjer me je veselo sprejela prijazna žena oskrbnika Arha. Kot staremu znancu mi je posebno hitro pripravila kropa, ki sem ga zmešal z dobro vinsko kapljico, oslajeno s sladkorjem. Kakor bi trenil, so bile pozabljene vse težave, ki sem jih prestal v snegu in skalovju. Črez kake pol ure vstopi v kočo varuh Arh, ki je prinesel iz Mojstrane raznih živil. Njegove prve besede so bile: »Ti Franca, al’ je prišel kak turist semkaj? Videl sem stopinje v snegu, pa je zašel na greben. Če ga ni tu, se je gotovo ponesrečil!« Pri teh besedah stopim iz sobe v kuhinjo ter mu veselo zakličem: »O, sem že tukaj, saj me še poznate!« — „Kaj, vi ste!« se začudi. »Kaj vas je pa neslo na strmi greben?« — »Noge in cepin in — lahkomiselnost«, mu odgovorim.

Proti večeru smo uživali vsi trije razgled s Kredarice. Zaha­jajoče solnce je s čarobnim žarom oblivalo gorske velikane bližnje in daljne. Čisti gorski zrak mi je kar dvigal prsi; pozabljen je bil ves trud in napor; čutil sem se tako srečnega in zadovoljnega kakor nikoli ne v dolini. Da, gora ni nora, ali tisti je nor, ki ne gre gor!

Ob devetih zlezem v mehko posteljo ter sladko spim do ranega jutra. Ko opravim ob treh zjutraj v lični kapelici daritev sv. maše, stopiva z Arhom ob polpetih na Triglav. Jutro je krasno. Na Mali Triglav (2740 m) prideva brez težave. Nekoliko bolj opasna je pot črez sedlo, kjer leži še mnogo snega, po katerem je treba stopati jako previdno, da ne zdrčiva na levo ali desno v prepad. Tam, kjer se vzpne pot na Veliki Triglav, naju ustavi gladek led. Trd je tako, da se ga ne primejo žreblji najinih črevljev. Oprezno splezava na oster greben nad ledom ter se onkraj njega zopet počasi spustiva na vsekano stezo. V četrti ure sva na vrhu Triglava (2865 m). Razbrskava sneg, ki je še obdajal Aljažev stolp, ter stopiva v to najvišje slovensko planinsko zavetišče. Ker je bil dan res krasen in zrak miren, nisva toliko občutila dobrote tega zavetišča, četudi nama je dobro delo, da sva se v njem oddahnila ter se nekoliko pokrepčala. Kdor pa je bil na vrhu Triglava v hudi nevihti, kakor sem bil jaz dne 9. avgusta 1899. leta, ne more nikoli prehvaliti za slovensko turistiko toliko zaslužnega g. Aljaža, ki je ta stolp postavil l. 1895.

Kakor kaka ljubljanska Piparja si zažgeva pipici ter uživava prekrasni razgled na gorske orjake. Ves trud je obilo poplačan s pogledom na divno okolico. Nočem naštevati vseh teh velikanov, ki se smelo dvigajo v sinje nebo; nem stoji človek, ko zre nanje; spomin nanje pa ga vedno in vedno vleče na Triglav. Svetujem vsakemu, ki ima zdrave noge in količkaj dobro voljo: »Prid’ vrh planin, nižave sin! Uživaj in občuduj krasote, ki jih dolina ne pozna!«

Navzdol sva šla precej hitreje. Prej omenjeni led obideva zdaj ob spodnji strani. V pol ure sva že pod Malim Triglavom na snegu, ki je v tem času segal še visoko. Tam se zopet polastim cepina, ki sem ga ondi pustil. Vsled neprevidnosti mi izpodnese noge, in bil bi sfrčal po snegu, obsejanem s kamenjem, navzdol, ko bi ne bil hitro zapičil v sneg cepina ter se zopet spravil na noge. Le klobuk je zletel navzdol ter mi približno kazal pot, po kateri bi bil zdrčal tudi jaz. Isti dan popoldne je izpoddrsnil na tem mestu neki dr. Leute iz Beljaka, da je zletel navzdol ter si izvinil nogo.

V koči se še nekoliko pokrepčam z jedjo in pijačo. Po srčnem slovesu od ljubeznivega Arha in njegove žene jo mahnem proti Velemu polju. Pot je prijetna in zanimiva. Ob poldvanajstih sem pri pastirskih kočah na Velem polju (1600 m). Stopim v prvo ter poprosim mleka. Krepek mladenič visoke postave hitro poplakne že itak snažen lonec ter mi nalije vanj okusnega mleka. Potem sem stopil do Vodnikove koče, da se tam nekoliko oddahnem. Na verandi sede ogledujem okroginokrog se dvigajoče gore. Raz­gled je veličasten, posebno na triglavske vrhove.

Opoldne zapustim Velo polje ter pridem po ozkih soteskah na Grintavčevo planino (1251 m). Tudi tu stopim v prvo pastirsko bajto, da se poživim z mlekom. Po vratolomni soteski pridem na lepo planino Voje, kjer so ljudje kosili in sušili seno. Ker je pot ravna in mehka, hitim urno naprej ter dojdem do polpetih v Stare Fužine. Ko si nekoliko ogledam Bohinjsko jezero, se ustavim na cesti, ki vodi na Bled, v Jelarjevi gostilni, da obiščem znanega vodnika na Triglav. Po veselem in prijetnem razgovoru pri kupici dobrega vina se napotim ob osmih zvečer na Bohinjsko Bistrico. Življenje je bilo tedaj tukaj silno živahno; tujega ljudstva je kar mrgolelo, posebno laških delavcev je bilo vse polno. V mraku sem srečaval vprav dvomljive ljudi, ki so me nekako čudno ogledovali; a pogled na moj cepin jim je gotovo vzel korajžo, če so nameravali kak napad. Prav vesel sem bil, ko zavijem ob devetih zvečer v Mencingerjevo gostilno na Boh. Bistrici. Bila je polna gostov. V veži najdem za podolgovato mizo dober pro­storček. Ljubezniva mlada gospa mi postreže s krepko juho in dobrim vinom, ki me spravi v židano voljo. Zbere se majhna družba okoli mene in moral sem pripovedovati o štiridnevnem svojem bivanju v kraljestvu Triglava. Da sem se s tem prikupil, priča dejstvo, da se mi je v prenočišče odstopila lepa domača soba, čeprav se mi je začetkoma reklo, da so vse spalnice najete ter bom moral z nekim tujcem spati v eni sobi. Počival sem v izborni postelji tako sladko, da sem drugi dan ob petih vstal ves okrepčan in poživljen. Bog živi in ohrani vrlo Mencingerjevo hišo in njeno ljubeznivo gospodinjo!

Ob polšestih sem šel v krasno župnijsko cerkev, da opravim v zahvalo za srečno in veselo potovanje, ki me je poživilo na duhu in telesu, daritev sv. maše. Potem pa pozdravim starega prijatelja g. župnika Janeza Pibra, s katerim sem se seznanil na Blejskem otoku l. 1891. Pokara me, zakaj nisem prišel prejšnji večer kar v župnišče; pravi, da moj izgovor na pozno večerno uro nič ne velja. Ker sem hotel še ta dan na Bled, mi v svoji ljubeznivosti ponudi svoj voz.

Ko si še nekoliko ogledam dela v predoru in čudno vrvenje teh tujih, od vseh vetrov skupaj nanesenih delavcev, sedeva z dobrim prijateljem v lični voziček ter se v diru popeljeva skozi Štenge na rajski Bled. V Petranovi gostilni ob južnem bregu jezera doživim veselo presenečenje: snidem se z gospodom dr. Rudolfom, odvetnikom iz Konjic, ki je bival tukaj z družino na letovišču, in z dobrimi znanci svojega domačega slovenjebistriškega okraja, z g. profesorjem Paskolom, g. Petrom Novakom, znanim narodnjakom v Slov. Bistrici, in njegovim sinom. Da smo to nenadno snidenje prav veselo obhajali pri kapljici dobrega cvička, kdo bi nam zameril!

Po prisrčni ločitvi od ljubeznivega gosp. Pibra smo še dolgo v noč sedeli ob veselem razgovoru v Petranovi verandi ob jezeru.

S tem končujem popis svojega štiridnevnega bivanja v kra­ljestvu Triglava.

Dragi bralec! Ako sem te preveč dolgočasil, odpusti mi; ako sem te pa navdušil za predivne slovenske planine, da tudi ti ob priliki oprtaš nahrbtnik ter s cepinom ali vsaj s planinsko palico oborožen posetiš krasne gorske velikane, mi boš gotovo hvaležen.

 

»Tedaj le na goro,

na strme vrhe!

Tja kliče in miče

in vabi srce!«

 

(Planinski vestnik, leto 1905, št. 4 in 5)