Nadangelu Mihaelu, ki je božja desna roka, so bile zaupane posebne naloge, ki jih je opravljal v imenu svojega očeta Boga. V povezavi z nekaterimi dogodki je v besedilu jasno imenovan, pri nekaterih pa vse brez dvoma kaže nanj. Med najvidnejše vsekakor spada padec Satana in grešnih angelov, kjer na upodobitvah nad padlimi angeli vedno v podobi nebeškega vojščaka najdemo bojevitega Mihaela; sledil je izgon Adama in Eve iz raja, kjer je bil tudi varuh drevesa življenja. Izbran je bil, da v pravem trenutku prepreči Abrahamu žrtvovanje Izaka in da vodi izraelsko ljudstvo v obljubljeno deželo ter na poti razdeli vodo pri prečkanju Rdečega morja. Po Mojzesovi smrti se je s Hudičem boril za pokojnikovo dušo. Dobil je nalogo, da vodi duše umrlih v raj, zato so se mu ljudje priporočali za srečno smrt. Po Marijini smrti je Kristus njeno dušo predal Mihaelu in zaradi te povezave je Mihael tudi zavetnik pokopaliških kapel, ki so mu jih posvečali že v 4. stoletju. Na Slovenskem najdemo kostnice sv. Mihaela v Mokronogu na Dolenjskem, v Jareninskem Dolu v Slovenskih Goricah in v Libeličah na Koroškem.
Mihaelu je bilo zaupano tehtanje duš umrlih, na podlagi katerega jim je dodeljeno večno trpljenje v peklu ali pravična nagrada v nebesih. Motiv se začne pojavljati šele v 12. stoletju, v visokem srednjem veku, v okviru poslednje sodbe in je podobno kot motiv Mihaela ubijalca zmaja postal samostojen in izredno priljubljen motiv tudi pri nas. V nasprotju s tem tipom upodobitve na zahodu v 11. stoletju tip svetega Mihaela kot nebeškega kneza stopa v ozadje, medtem ko na vzhodu vztraja še dolgo.
V zgodnjekrščanski in bizantinski umetnosti je prevladovala podoba Mihaela kot nebeškega kneza v vlogi nebeškega stražarja skupaj z nadangelom Gabrijelom; pozneje, od 15. do 18. stoletja, sta tudi ob prestolu Matere božje. Nadangela v tem primeru poosebljata začetek in konec v odrešenju kot milost in pravičnost.
Od zgodnjega srednjega veka naprej so Mihaela častili na hribih, na primer Monte Garganu v Apuliji ali Mont Saint-Michelu v Normandiji. O njegovi priljubljenosti v vlogi varuha Cerkve pa pri nas pričajo številne njemu posvečene cerkve; med njimi lahko v okolici Celja omenimo Šmihel nad Laškim, Šmihel nad Mozirjem, pražupnijo v Pilštajnu, cerkev na Pečici nad Sladko Goro, v Radmirju, cerkev v Šoštanju in na Vranskem.