Toda rokopis je preživel in leta 2018 se je v Slovenijo tudi vrnil. Narodna univerzitetna knjižnica je zanj plačala celih 63 tisoč evrov. Preživela pa je tudi več sto let stara cerkvica sv. Danijela. Svetišče, ki je bilo sprva le malo večja kapela, je bilo najprej podaljšano, potem povišano, leta 1625 pa mu je bil prizidan tudi sedanji prezbiterij.
Kot priča latinski napis na okvirju enega severnih cerkvenih oken, se je to zgodilo v času tržaškega škofa Rinalda Scharlichija in slavinskega župnika Petra Muliča. Slabih dvesto let kasneje so vaščani poskrbeli tudi za novo cerkveno opremo. Cerkev je dobila tri nove oltarje s skulpturami, ki naj bi bile delo podobarja Martina Mikše s Cerkniškega. Veliki oltar so krasili kipi sv. Danijela, nadangela Mihaela in sv. Roka, oba stranska pa sv. Mohor s Fortunatom in sv. Ana. Veliki oltar je bil postavljen in posvečen leta 1811. Posvetitev je opravil takratni postojnski kaplan Andrej Magajna, ki je bil po rodu iz Vrem. Slovel je kot izvrsten pridigar in priljubljen učitelj na gimnaziji, ki so jo ustanovile tedanje francoske oblasti. Umrl je leta 1818.
V zadnjih sto letih je bila cerkev deležna manj pozornosti, po 2. svetovni vojni pa je bila celo zanemarjena. Zidove je načela vlaga, večina lesene opreme pa je razpadla. Od skulptur se je ohranil samo kip sv. Danijela. Vaščani so zato po letu 1985 začeli z obnovo. Stavba je sedaj spet trdna, oltarji pa še vedno čakajo na svoj nekdanji videz. V stranskih oltarjih stojita le improvizirana lika Marije in sv. Jožefa, nad portali glavnega oltarja pa baročna angelčka. So pa v prezbiteriju obesili zgodovinsko zanimivo podobo Marije Zavetnice s plaščem, ki jo je leta 1881 na pločevino naslikal idrijski slikar Jurij Tavčar in je nekoč krasila glavni oltar božjepotne Marijine cerkve na Planinski gori. Slika je danes že težko prepoznavna in tudi kliče po obnovi.
