Trdinova ulica se od leta 1930 imenuje po pisatelju Janezu Trdini. Potek: od Kandijskega mostu do grmskega gradu. Obsega 48 hišnih številk. Do leta 1955 se je imenovala Trdinova cesta in je segala vse do Gotne vasi. S širitvijo tovarne IMV so jo skrajšali za polovico, kasneje pa so del ulice nasproti Gotne vasi vključili v novoimenovano Belokranjsko cesto.
Rodil se je 29. maja 1830 v Mengšu na Gorenjskem. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in klasično jezikoslovje. Kot profesor je služboval v Varaždinu (1850-1853) in na Reki, kjer je bil l. 1867 kazensko upokojen, češ da zavaja mladino s svojimi političnimi nazori. Tako se je s sedemintridesetimi leti naselil v Bršljinu pri Novem mestu, prehodil večinoma peš Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih neprestano beležil svoja spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju, mišljenju, navadah. Vse to je kasneje uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. Pisal je zelo lep, ljudski jezik, tako da ga je Ivan Cankar označil za najboljšega stilista svoje dobe. Janez Trdina je umrl 14. julija 1905, pokopan je na pokopališču v Ločni. V spomin nanj je bil na pobudo prof. Ferdinanda Seidla leta 1921 najvišji vrh Gorjancev preimenovan v Trdinov vrh. Po njem se imenuje tudi nagrada Mestne občine Novo mesto, ki se podeljuje občanom za dosežke pomembnejših trajnih uspehov na kulturnem, prosvetnem, literarnem in znanstvenem področju.
Trdinovo Zbrano delo obsega dvanajst knjig, ki jih je opremil prof. Janez Logar s temeljitimi, izčrpnimi opombami in tako opravil delo, ki ga je pred njim pripravljal, a ne dokončal dr. Alojz Turk, novomeški gimnazijski profesor. Dela: Zgodovina slovenskega naroda (1866), Moje življenje, Verske bajke na Dolenjskem, Izprehod v Belo krajino, Bachovi huzarji in Iliri (spomini na Trdinovo službovanje na Hrvaškem) itd. Po drugi vojni smo v knjižni izdaji dobili tudi Trdinove zapiske s potovanj pod naslovom: Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870–1879. I–III. Ljubljana, Založba Krt, 1985.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo velik del njegove osebne in literarne zapuščine. Na prvem mestu je nedvomno njegova knjižna zapuščina, tj. vse knjižne izdaje njegovih del od prvih natisnjenih do zadnjih, pomembne so tudi vse revijalne objave (npr. Bajke in povesti o Gorjancih so bile prvič objavljene v Ljubljanskem zvonu), posebno pozornost pa si zasluži njegova rokopisna zapuščina, ki obsega nekaj del v rokopisih, originalne dokumente iz njegovega življenja (npr. zapuščinski akt) in del korespondence, nadalje slikovna zbirka s poudarkom na novomeškem obdobju (njegova edina znana fotografija, umetniške upodobitve, novomeške hiše, v katerih je pisatelj živel …)
Trdinovo Zbrano delo obsega dvanajst knjig, ki jih je opremil prof. Janez Logar s temeljitimi, izčrpnimi opombami in tako opravil delo, ki ga je pred njim pripravljal, a ne dokončal dr. Alojz Turk, novomeški gimnazijski profesor. Dela: Zgodovina slovenskega naroda (1866), Moje življenje, Verske bajke na Dolenjskem, Izprehod v Belo krajino, Bachovi huzarji in Iliri (spomini na Trdinovo službovanje na Hrvaškem) itd. Po drugi vojni smo v knjižni izdaji dobili tudi Trdinove zapiske s potovanj pod naslovom: Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870–1879. I–III. Ljubljana, Založba Krt, 1985.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo velik del njegove osebne in literarne zapuščine. Na prvem mestu je nedvomno njegova knjižna zapuščina, tj. vse knjižne izdaje njegovih del od prvih natisnjenih do zadnjih, pomembne so tudi vse revijalne objave (npr. Bajke in povesti o Gorjancih so bile prvič objavljene v Ljubljanskem zvonu), posebno pozornost pa si zasluži njegova rokopisna zapuščina, ki obsega nekaj del v rokopisih, originalne dokumente iz njegovega življenja (npr. zapuščinski akt) in del korespondence, nadalje slikovna zbirka s poudarkom na novomeškem obdobju (njegova edina znana fotografija, umetniške upodobitve, novomeške hiše, v katerih je pisatelj živel …)