V zapuščino obeh Krjavljev je v velike škornje stopil tretji Krjavelj Jernej Lampret, rojen 1948 na Muljavi. Osebnost je bila povsem podobna karakterjema prvih dveh, igrivost z otroško pametjo, hudomušnost, preračunljivost in ravno toliko bogaboječnosti, kot mu je prinašalo korist. Je Muljavec, ki je ravno tako vse pustil v domačem kraju, postavil hišo kot Krjavelj kočo, ustvaril družino in se je dobro smukal okrog domačinov in prisluhnil uresničitvi skupnih nalog.
Zgodnja mlada leta je bil vpet na delo majhne Gracarjeve kmetije, kjer je že pri desetih letih opravljal vsa dela kot vsi starejši. Oče mu je umrl leta 1953, ko je bil star dobra štiri leta, mama je ovdovela s petimi otroki v devetintridesetem letu starosti.
Povojna leta so bila našemu Krjavlju skopa, siromašna, vendar lepa, čeprav včasih tudi za sol ni bilo pri hiši. Delo v skupnosti in povezovanje znotraj kmetij sosedov je bilo obvezno in potrebno. To je bila prava šola, tista, ki mu je omogočila boljše delo, da je bil kasneje v vlogi učitelja, pedagoga in ravnatelja spoštljiv, vendar strog do učencev in sodelavcev.
Za fantiča ni bilo časa za pomehkuženje, tudi v bran se mu ni nihče postavljal, še več, manjkal mu je vzgojni svetovalec, ki se mu lahko reče tudi oče. Delo je najboljši vzgojitelj in pedagog. Tekma je eno celo življenje, zato mu je bil tudi šport, poleg izkazovanja pri delu, samopotrjevanje na športnih igriščih, pri pridobivanju športnih objektov in novostih za organiziranje najrazličnejših športnih panog, smučarska vlečnica, športna igrišča.
Po končani gimnaziji v Stični je naš Krjavelj zaključil Fakulteto za šport. Postal je profesor in kot športni pedagog v OŠ Šentvid pri Stični in Gimnaziji Stična nadaljeval kot strokovni delavec na novo organizirani interesni skupnosti za telesno kulturo v občini Grosuplje. Slučaj je hotel, da je postal ravnatelj Osnovne šole Ferda Vesela Šentvid pri Stični in Podružnične šole Center za rehabilitacijo otrok Šentvid pri Stični od 1986 do 2008. Vmes pa je prevzel mesto prvega župana na novo ustanovljene občine Ivančna Gorica in bil njen prvi mož od leta 1994 do 2010. Štiri mandate je kot župan opravljal vestno, odgovorno in zavzeto vsa dela. Kar 14 let je opravljal funkcijo župana neprofesionalno in ravnatelja hkrati. Občina je štela preko 15 tisoč prebivalcev z velikim geografskim obsegom in tudi OŠ s podružnicami je veljala za srednje veliko v naši državi.
Zaradi opravljanja več funkcij hkrati se ga je prijel vzdevek »župnatelj«, občani so ga sprejemali kot prijetnega, saj mu tudi vloga smešnega Krjavlja in drugih najrazličnejših dramskih vlog ni odrekala resnosti kljub igrivi osebnosti, ki se je včasih prenesla tudi izven gledališča.
Tudi župnik je bil naprošen od škofa, naj povabi župana, saj je v njegovi družbi prijetno, kajti vesele ljudi ima še Bog rad.
Ljudje so ga potrjevali na volitvah in ga sprejemali kot tistega, ki ve, kaj hoče in ve, kaj je življenje in ve, kaj je igra. Občina in šola sta bila vodena s 24 urnim delom ravnatelja in župana. Da pa je bila mera polna, je naš tretji Krjavelj kot predsednik vodil še največjo prireditev pevcev – Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Pevci in krajani z eminentnimi strokovnjaki so ga sprejeli za dolgih 29 let.
Pa naj še kdo reče, da je ideja pohoda po Jurčičevi poti lahko vznikla mimo takih ljudi in posameznikov, ki so zanesenjaki in buditelji kraja.
Biti župan v takih krajih in sodelavcih je preprosto, biti ravnatelj ob marljivih otrocih in učiteljih je enostavno, biti predsednik Tabora slovenskih pevskih zborov je s posluhom primerno, biti Krjavelj brez večnega otroka v sebi pa je izredno težko.
Najbolj nadzorovan je bil takrat, ko je kot državni svetnik, član Državnega sveta, kar pet let odpiral vrata ugledne hiše. Ko je odhajal je pa spet postal Krjavelj. Sam je dejal: »Skozi vrata težko prideš, ko jih zapiraš je pot lažja.«
Po tej poti je Krjavelj postal častni občan Občine Ivančna Gorica in častni občan pobratene občine Hirschaid, prejel najvišje priznanje Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Jurčičevo priznanje in čisto resno, postal je župan najbolj hitro rastoče občine Ivančna Gorica in po izboru revije Manager (2006) postal najuspešnejši manager med župani, leta 2011 je dobil naziv častni Ambasador občine Ivančna Gorica.
Ko je vse to pogledal, je bil v dvomih, da bi tudi ne ob sedemdesetih letih, morda celo mlad nerad stopil v vse te čevlje, ki so mu sledili in se delu ni nikoli odrekal. Večkrat so se ljudje pošalili, da bi te in še druge funkcije opravljal uspešno še naprej, če ne bi sam rekel dovolj, in se na ta način poslovil od ravnateljstva in županstva. Vloga Krjavlja mu pa še vedno ostaja, saj se redki ljudje zmotijo, da ga poimenujejo župan, ampak se večkrat sliši ime Krjavelj.
Občani so še vedno ponosni na svojega prvega župana in misel nanj radi pospremijo z besedami: »Dobro, da smo v občini imeli to srečo, da nismo imeli Krjavlja za župana, ampak župana za Krjavlja.« Sam odgovarja, da je funkcija Krjavlja težka, zato pa se je ne more zaupati kar vsakemu človeku brez vesti do Jurčiča in do Muljave, da bi te prazne kvasil.