Kinematografija v času okoli 2. svetovne vojne je bila v marsičem drugačna kot danes. Na takratni jugoslovanski trg so filmi prihajali lahko z večletno zamudo.
Boris Kuburič se spomni filma Ples na vodi iz leta 1944, ki se je v tržiškem kinu vrtel med 7. in 11. 9. 1951. Pred vojno so plakati in filmski listi reklamirali predvsem zgodbo, igralke in igralci so prišli v ospredje kasneje. Obisk kina je veljal za kulturni dogodek, temu primerno so se obiskovalci oblekli, podobno kot danes ob obisku gledališča ali opere.
V povojnih letih so se vrteli filmi domače produkcije in filmi iz Sovjetske zveze. Po letu 1948 se je trg odprl. Svojevrsten fenomen so bili filmi iz špansko govorečih držav, predhodniki današnjih telenovel oz. »žajfnic«. S poudarkom na čustveni noti so poskrbeli, da je kinodvorana postala »prostor za jokanje«. Naši gostje so se spomnili filmov En dan življenja, Mati, poslušaj mojo pesem, Prodajalka vijolic itd.
V spominu so jim ostali filmi o Winnetouju. Le-ta je sprožil evforijo zbiranja albumskih sličic, fotografij, filmskih listov in plakatov, ki so bili povezani s tem indijanskim poglavarjem.
Okus Tržičanov je sicer dobro zajet v naslednji izjavi, ki se je ohranila v ustnem viru. Po Jožetu Pogačarju – Mongi, dolgoletnem sodelavcu tržiškega gledališča, »v Tržiču uspejo tiste gledališke ali filmske predstave, kjer cela dvorana bodisi joka, bodisi se smeji. Vmesne poti ni.«
Gostje so se spomnili, da so kot otroci sedeli ob razprodanih sedežih na robu odra ali na stopnicah. Za ogled filma je vladalo izredno zanimanje, kino je bil cenovno dostopen, druge zabave v Tržiču skoraj ni bilo. Na vstopnice se je čakalo po uro in več, vrsta se je vila preko mostu v Partizansko ulico, včasih vse do današnje Glasbene šole. Ko so se odprla vrata, te je množica ponesla s sabo po stopnicah navzdol ter po ozkem hodniku do blagajne. Posameznik je lahko kupil največ 5 kart. Prodajalka je imela zahtevno delo, da je ohranila pravilen sedežni red za različne termine.
Spomnili smo se še na nekatere Tržičane, ki so si dobesedno prisvojili določene sedeže v kinodvorani. Z njihovih sedežev jih nisi premaknil, ne glede na to, ali je bila filmska predstava razprodana oz., če so bili vsi sedeži zasedeni. Znani so bili tudi po tem, da so filme med projekcijo glasno “strokovno” komentirali.
V manj lepem spominu so sogovornikom ostali predfilmi oz. obzorniki. Šlo je za 10- do 15-minutna poročila o političnem dogajanju doma in po svetu. Gledalci so se ob njih dolgočasili. Bili so v srbohrvaščini, poleg tega so bili zakasneli, poročali so o dogodkih, ki niso bili več aktualni. V kolikor pa je bil film prekratek, so mu dodali še dokumentarno promocijski film Tržič: biser med gorami iz leta 1966.
