Do leta 1848 je bil učni jezik v šolah nemški, po marčni revoluciji leta 1848 je cesarsko-kraljevsko ministrstvo Avstro-Ogrske 2. septembra 1848 izdalo ukaz N-5692: »V ljudskih šolah naj se poučuje v maternem jeziku učencev.« Izdali so tudi ukaz, s katerim so vpeljali po vseh okrajih cesarstva občasne »učiteljske shode«. Na njih naj bi usklajevali učne predmete, način učenja, disciplino, učne pripomočke in učne knjige. Shode morajo sklicevati in voditi »nadgledniki« šolskega pouka v okraju, ki so bili običajno »tehanti« in okrajni vikarji. Tako je bil sklican 20. novembra 1851 učiteljski shod v Farni vasi pri Mariji na Jezeru. Zapis o tem shodu je zanimiv zaradi obravnavanih problemov in pisne slovenščine tistega časa. Med drugim so na shodu enoglasno predlagali, da se morajo po šolah ustanoviti tudi šolske knjižnice.
Pretresovale so se sledeče reči:(5)
1. »U kterim jeziku se ima učiti po šolah Bliberskega šolskega okraja?«
Na to se je tole odgovorilo: U Bliberku, Guštanju in pri Materi božjej na jezeri se ima učiti slovensko in nemško, u Černi večjipol slovensko, u št. Mihelu in Libeličah (Leiffing) pa le samo slovensko.
2. »Bliberski šolski okraj šteje 1170 za šolo sposobnih otrok, ki vender nimajo priložnosti u šoli se učiti. Kako bi se moglo poskerbeti, da bi ti otročiči saj brez vsega šolskega uka ne ostali in saj nekaj naučili?«
Zastran tacih otrok, ki so blizo šole in po pravici u šolo hoditi dolžni, bi moglo pomagati in bi bilo prav dobro:
a) da bi se prav živo in večbart pokazalo, kako potrebno in dobro je u šolo hodit;
b) da bi se stariši, ki svoje otroke redno in pridno u šolo pošiljajo, očitno imenovali in pohvalili;
c) da bi se, ako s lepim ne gre, nemarni stariši po postavah prisilili, otroke u šolo pošiljati.
Zastran tacih otrok pa, ki so daleč od šole, in niso nikamor ušolani, se dobro in potrebno kaže:
a) da bi se nedeljske šole koliko je mogoče napravile in podperale;
b) da bi po tistih farah, kjer prave šole ni, gospod duhovnik iz dobrega serca saj po zimi šolo deržali;
c) da bi se boljši učenci navadili in podstopili, doma takorekoč službo podučitelja prevzeli, in tiste podučevali, ki priložnosti nemajo, u pravo šolo hoditi. Temu se pristavi, da bi modro in lepo bilo po hišah in cerkvah poberati, za te dari pripravnih bukvic nakupiti in jih pridnim in bornim učencem dajati; slednič
d) morebiti, da je u kterem kraju kak mežnar, ki bi otroke učiti mogel in hotel, ako bi mu stariši kaj dajati se zavezali.
3. »Kako se zamore učitelj za svoj stan in poklic bolj izuriti?« Vsi gosp. učitelji so enoglasno svojo misel izrekli:
a) da se ima v te namen »šolska knjižnica« napraviti; vsi učitelji so se zavezali za to potrebno napravo vsako leto vsak po 30 kr. sr. plačevati, in so gosp. Jerneja Venko, učitelja u Bliberku, za knjižničarja, gosp. Antona Košutnika, učit. u št. Mihelu, za računarja izvolili.
b) da bi dobro bilo, nekaterim učiteljem prašanje u šolskih in detovodskih zadevah predložiti, da naj na nje odgovorijo drugim učiteljem pa njih odgovore pošiljati, da naj jih presodijo.
Slednjič so dobroserčni in gostoljubni fajmošter pri Materi božjej na jezeri, gosp. Matia Šusem (Matthias Schussen, 1833–1854), povabil, da naj se prihodnjič učiteljski shod spet pri njih derži. Gotovo ne vemo razsoditi, kaj je večje hvale vredno; alj to, kar se je prašalo, alj to, kar se je odgovorilo. Slava!
_____
5 Vir: Andrej Einspiler, V: Šolski prijatelj – časopis za šolo in dom, 1852; Stephan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte, 1938.