Veterinarjeva srečanja s konji

Mag. Franc Javornik (intervju): S konji sem se srečal že v rani mladosti. Pri nas doma smo imeli poleg kmetije še mesarijo in zalogo piva, zato sta bila pri hiši vedno po dva para konj. En par težjih, mirnih, za delo na kmetiji, dovoz in razvoz piva ter en par lažjih živahnejših, za prevoz po nakupih živine in razvoz mesa. Stari oče, ki je po sejmih in vaseh nakupoval živino za mesarijo, me je že v rani mladosti pogosto jemal s seboj, da bi mi čim prej privzgojil pozitiven odnos do živali. Ob takih priložnostih mi je dajal v roke vajeti, da sem ponosno jaz ‘fural’ s konjem.

Posebej se spomnim, da so mi že v rani mladosti dovolili od kozolca v hlev voditi konja po imenu Jordan, ki pa je bil glede na ogromno postavo izredno pohleven. Držal sem ga za vajeti in ponosno korakal pred njim. Nikoli me ni pohodil. Seveda je konj bolj pazil na mene kot jaz na njega.

Ko sem odraščal, sem počasi prevzemal tudi dela s konji na kmetiji, saj mesarije in zaloge piva zaradi nove oblasti po vojni nismo smeli imeti. Tudi vse konje, ki smo jih imeli, so med vojno pobrali vojaki. Po vojni smo dobili en par zelo shiranih vojaških kljuset, ki pa smo jih le nekako poredili, da smo kolikor toliko obdelali našo kmetijo. Z zgaranimi konji pa je bilo včasih prav težko dokončati delo, saj so se zaradi utrujenosti pogosto ustavljali in si nabirali moči. Posebno naporno je bilo oranje, zato smo morali med delom večkrat počivati.

Pri hiši smo imeli tudi staro kosilnico na konjsko vprego. Voznik je sedel zadaj na sedežu in s svojo težo razbremenjeval težo, s katero je kosilnica, ko je bila v pogonu, spredaj pritiskala na konje. Ker sem bil prelahek, mi je oče pod sedež privezal 25 kg težko utež, da konji niso preveč trpeli.

Po končani gimnaziji sem se vpisal na Veterinarsko fakulteto v Zagrebu. Tam sem prišel v stik s konji na drug način. Že v prvem letniku smo se začeli učiti o tem, kakšna je zgradba konjskega telesa. Najprej smo na mizo dobili v formalinu konzervirane dele konjskega trupla. Odrezane noge, glavo, notranje organe. To učenje ni bilo posebej prijetno, saj so nam hlapi formalina močno dražili oči in dihala.

V višjih letnikih smo odpirali in proučevali poginule živali ter ugotavljali vzroke poginov. Tudi to delo ni bilo prijetno, vendar zelo zanimivo in poučno. Kasneje, ko smo pregledovali in zdravili bolne ali poškodovane živali, se učili raznih operacij in smo bili v stiku z živimi živalmi, pa smo vsi delali z velikim veseljem in zanimanjem.

S konji sem se srečal tudi pri vojakih. Vojaški rok sem služil v Sarajevu v šoli rezervnih oficirjev. Tam sem nadgradil svoje strokovno znanje še posebej o boleznih in poškodbah konj. Posebej pa so nas poučili opravilnem podkovanju konj. Pa še jahati so nas naučili. Jahanje, čeprav v začetku precej naporno, to so bili najlepši trenutki na služenju vojaškega roka.

Kot veterinar sem se potem srečeval s konji na najrazličnejše načine. Zdravil sem bolne živali, kastriral žrebce, ugotavljal zdravstveno stanje konj pri kupoprodaji, sodeloval pri naboru konj za vojaške potrebe, pregledoval konje pred sprejemom v zavarovanje, ugotavljal vzroke in posledice škod pri konjih itd.

V svojih prvih srečanjih s konji sem začutil, da so imeli za kmetijstvo in ostalo gospodarstvo ter za ljudi na splošno zelo velik pomen in ugled. Brez konj se praktično ni dalo živeti, saj so predstavljali glavno delovno silo pri obdelovanju zemlje in mnogih transportih. Prav tako si nismo mogli predstavljati vojske brez uporabe konj. S pojavom vse močnejše in številnejše motorizacije v prometu, transportu in ne nazadnje v kmetijstvu, pa se je pomen konja nenehno zmanjševal. Prišli smo že tako daleč, da so konje imeli le še tisti konjerejci, ki so do njih čutili posebno ljubezen in privrženost.

K sreči pa se je ta negativni trend obrnil na bolje. S povečanjem splošnega življenjskega standarda in gmotnega položaja ljudi ter vse večjega vračanja nazaj k naravi in povečanja skrbi za živali na splošno, so ljudje ponovno začeli spoznavati mnoge kvalitete, ki jih ta plemenita žival nudi svojemu gospodarju oziroma tistemu, ki se z njo ukvarja in z njo živi.

Vedno več je mladih, ki si želijo imeti svojega konja ali vsaj možnost občasnega druženja s to plemenito živaljo, zato jim moramo to tudi omogočiti, saj jim na ta način nudimo koristno dejavnost in s tem preprečujemo njihove morebitne stranpoti. Konji se uveljavljajo tudi v zdravstvu oziroma pri rehabilitaciji težkih bolnikov, po različnih poškodbah ali boleznih. Pred leti sem sodeloval pri uvajanju rehabilitacije s pomočjo konj za otroke z raznimi prirojenimi telesnimi in duševnimi motnjami. Rezultati take terapije so bili izjemno spodbudni, tako da je hipoterapija sedaj postala sestavni del takih rehabilitacij.