Marica Strnad Cizerlj je bila (poleg Alme Karlin in še nekaterih) ena prvih slovenskih ustvarjalk potopisnih del, ki jih je objavljala zlasti v Slovenskem narodu.
V času njenega življenja so ženske le izjemoma potovale, in sicer kot spremljevalke v družbi staršev in mož, zato so zapise o tujih deželah vse do 19. stoletja prispevali skoraj brez izjeme samo pisatelji. Tudi Marico so pognale v širni svet bolj osebne okoliščine, preko Pariza v Rusijo. Vsekakor ne preseneča, da jo je leta 1899 pot vodila ravno v Rusijo, ki ji je predstavljala obljubljeno deželo, prostor, kjer se lahko ženske svobodno in neodvisno udejstvujejo. V drugem delu svojega delovnega življenja se je veliko posvečala ruskemu jeziku in kulturi, čeprav o njenem delu in življenju v Rusiji ni veliko sledi, ne v pesmih ne v prozi. Pa vendar je v podlistkih Slovenskega naroda objavljala svoje zapise o ruski deželi in ljudeh, sprva celo v moški obliki, s podpisom Karandaš (slov. svinčnik).
Sicer pa je bil za Marico Strnad Cizerlj prav posebej značilen potopis, v katerem ni toliko opisovala in predstavljala neznanih krajev in ljudi, temveč samo pot, z ladjo, vlakom, in ljudi, ki jih je spoznala na tej poti. Takšen je tudi njen novelistični potopis V megli, ko zaradi megle ladja iz Trsta v Benetke ni mogla nadaljevati plovbe in je predstavljala dogajanje na ladji, se mdr. kot ženska pričela pomenkovati o družbenih danostih z moškimi neznanci, kar za tisti čas ni bilo povsem običajno.
