Pri proučevanju raznih virov o tolminskem kmečkem puntu smo ugotovili, da je velika večina vodij bila doma iz našega šolskega okoliša, in sicer zlasti iz Sv. Lucije in okolice, iz Baške grape in s Šentviškogorske planote. Naj jih naštejemo takoj na začetku: Lovrenc Kragelj z Modrejc, Gregor Kobal z Mosta na Soči (Sv. Lucija), Miha Baloh z Idrije pri Bači, Jakob Gruden z Mosta na Soči (Sv. Lucija), Matej Podgornik s Pečin, Valentin Lapanja s Ponikev, Andrej Laharnar s Šentviške Gore, Simon Golja s Sel nad Podmelcem (s Kneže).
Zakaj je pravzaprav prišlo do tolminskega punta, kakšno vlogo so v njem imeli omenjeni vodje in kako se je punt končal?
Dejstvo je, da je punt eden najpomembnejših, a tudi najtemnejših delov tolminske zgodovine in je simbolno upodobljen tudi v zdajšnjem tolminskem grbu.
Punt delimo v tri razdobja:
1699–1703 je doba razgibanega upora »tolminske gmajne« proti nekaterim vikarjem, proti tolminskemu grofu Antonu Coroniniju in proti cesarju Leopoldu zaradi novo uvedenega državnega davka na meso in usnje.
Obdobje se konča s cesarjevo sodbo puntarjem in uvedbo puntarskega davka. Tudi iz puntarskega davka je tako zrasla v Tolminu Coroninijeva graščina, današnji Tolminski muzej.
Sledi umirjeno obdobje, ko se puntarji niso direktno upirali, ampak so pozivali k pasivnemu uporu, tako da niso plačevali davkov.
1705. leta je bil na novo uveden davek na vino, kar je kmete spet podžgalo k uporu. Še posebej, ko je ta cesarski davek prevzel v zakup goriški uradnik Jakob Bandelj in ga surovo izterjeval s pomočjo biričev grofa della Torre ter pri tem bogatel.
To nasilje je privedlo do velikega tolminskega punta 1713. leta. Ponovno se je aktivirala tako imenovana kmečka zveza ali gmajna. Glavni voditelj je bil Ivan Miklavčič (bolj znan kot Ivan Gradnik), poklicni vojak iz Ročinja, ob njem se pojavljajo vsi na začetku našteti ljudje iz našega šolskega okoliša. Marca 1713 je dal Bandelj zapreti nekaj Tolmincev in zaseči njihov tovor, da bi pospešil plačilo zaostalih davkov. To je izbilo sodu dno in 28. marca 1713 je prišlo do znamenitega pohoda kmetov iz Tolmina na Gorico. Razni viri pravijo, da jih je bilo okoli pet do šest tisoč, saj so se jim spotoma priključili še kmetje iz Kanala, Solkana, Brd …
Oboroženi so bili z gorjačami, meči, sabljami, puškami, cepci in drugim kmečkim orožjem. Puntarji so porušili Bandljevo hišo in od deželnega poglavarja Strassolda izsilili pisno izjavo, da Bandelj ne bi več izterjeval davščin. Po daljših pogajanjih so dosegli osvoboditev ujetnikov in vrnitev zaplenjenega blaga, ker se je gospoda bala, da bodo kmetje porušili in požgali hiše fevdalcev.
Po tem uspehu so se kmetje pomirili in vrnili domov. Toda že aprila istega leta so napadli več mitnic in upor se je razširil tudi v Vipavsko dolino, v zahodni del Kranjske in na Kras do morja.
lz tega obdobja je znana »veleizdajsko predrzna« izjava puntarja Gregorja Kobala z Mosta na Soči, »da je njegovo cesarsko veličanstvo le njihov služabnik in bodo stvar šele zdaj prav poprijeli«.
Upor so šele junija zlomili dobro oboroženi krajišniki iz Karlovca in Senja ter redna nemška pehota in konjeniki. Puntarske voditelje, ki so ušli krvavemu obračunu, so nato lovili do konca upora. Strašna mora je takrat legla na Tolminsko. Začela se je tako imenovana »krvava rihta« (izvedba kaznovanja). Na goriškem Travniku so od 20. do 23. aprila 1714. leta obsodili 11 glavnih upornikov na strašno smrt. Mnogim so zaplenili del posesti, vsem kmetom pa naložili velike denarne globe in jim odvzeli pravico voliti župane in vaške sodnike. Puntarjem so sodili po tedaj veljavnem kazenskem zakoniku, ki so ga po cesarju Karlu V. imenovali Karolina ali C.C.C., kar pomeni Constitutio Criminalis Carolina. Usmrtitev je bila javna in so se je obvezno morali udeležiti vsi župani in ključarji iz uporniških občin.
Že dolgo časa je bilo znano, da so vodje punta umrli mučeniške smrti. Kaj natančno se je dogajalo, pa je odkril prof. Janez Dolenc v Dvornem arhivu na Dunaju, kjer je zasledil koncept poročila cesarju Karlu VI. o usmrtitvi tolminskih puntarjev, datiran z zadnjim dnem usmrtitve – 23. aprilom 1714. leta. Dokument je načečkan v gotici, z dopolnili na robu. Na začetku je napisano, da je bila izvršilna sodba nad »principal delinquenti« (t.j. glavnimi hudodelci), in sicer enajstimi, nadaljnje besedilo pa je močno prečrtano z Andrejevim križem, spodnja kraka križa pa sta podaljšana v nekakšna stopala. Zato prof. Dolenc pravi, da vse skupaj izgleda kot moderna skulptura obglavljenega puntarja, ki obtožuje z dvignjenimi rokami. Vendar se je s trudom dalo vse prebrati in na dan so prišle še neznane krute podrobnosti usmrtitve. Mogoče so ravno te bile vzrok za neke vrste cenzuro. V graškem arhivu obstaja namreč akt, napisan štiri dni kasneje, z enakim besedilom, le ves prečrtani del koncepta je izločen.
In kaj smo zvedeli o naših puntarskih rojakih?
Gregor Kobal, po domače Kocaj z Mosta na Soči, je zaslovel po svoji »veleizdajsko predrzni« izjavi, da je njegovo cesarsko veličanstvo le njihov služabnik. Bil je eden najbolj vnetih puntarskih agitatorjev, hodil je »šuntat in zapeljevat« kmete v Goriška brda. Ob sodbi na Travniku ni bil razčetverjen, ampak po zapisu v mrliški knjigi arhiva goriške stolnice pokopan na goriškem župnijskem pokopališču.
Lovro Kragelj z Modrejc (po izročilu Pregelj) je bil med vodilnimi že v nekrvavem delu upora, vendar ni jasno, zakaj je bil najbolj kruto kaznovan. Rabelj ga je najprej uščipnil z žarečimi kleščami in mu šele potem odsekal glavo. Potem pa ga je še razčetveril.
Miha Baloh je bil z Idrije pri Bači iz prave puntarske družine, saj sta bila v ječi tudi njegova brata Lenart in Primož, ki sta bila kaznovana z delno zaplembo premoženja. Bil je obglavljen, a ne razčetverjen.
Jakob Gruden je bil čevljar z Mosta na Soči. Bil je agitator in je sodeloval pri napadih na mitnice. Po porazu se je dolgo skrival, a so ga marca 1714 ujeli na beneški meji. Obglavili so ga in razčetverili.
Valentin Lapanja s Ponikev je bil eden vodilnih v puntu. Najbrž so mu zato najprej odsekali desno roko ter ga šele potem obglavili in razčetverili. Verjetno sta bila zaprta puntarja Andrej in Ivan Lapanja s Ponikev njegova brata. Valentin Lapanja in Jakob Velikonja s Čiginja sta na pohodu nekaj tisoč tolminskih puntarjev proti krajišnikom 15. junija 1713 skušala pridobiti za pohod še kanalske puntarje, a so se ti divjih krajišnikov ustrašili in se tolminskim puntarjem niso priključili. Tako je bil ta zadnji pohod neuspešen, puntarji so doživeli poraz in začela se je »krvava rihta.«
Andrej Laharnar je bil ključar cerkve sv. Vida na Šentviški Gori in je sodeloval pri napadih na mitnice v Kanalu in Ročinju. Bil je obglavljen, a ne razčetverjen, ampak pokopan pri sv. Ivanu v Gorici. Kot puntar je bil zaprt tudi njegov brat Lenart.
Naj omenimo še Simona Golja s Sel nad Podmelcem (po Ivanu Preglju s Kneže), ki je bil duhovni vodja prve faze punta (1699–1703) in je po zadnjih odkritih virih umrl 1711. leta, čeprav je dolgo časa veljalo, da je bil med vodilnimi tudi v sklepnem, krvavem delu punta. Simon Golja je bil v delegaciji kmetov, ki se je šla na Dunaj k cesarju Leopoldu pritožit zaradi krivic.
Za vse razčetverjene velja, da so dele njihovih trupel obesili na improvizirane vislice ob vhodih mesta, njihove glave pa nataknili na kol zunaj mesta. Grozljive ostanke so že smrdeče zagrebli v neblagoslovljeni del pokopališča.
Od 11 najhuje kaznovanih vodij tolminskega punta jih je torej kar 7 bilo iz našega šolskega okoliša.
Tolminski punt je doživel številne literarne interpretacije (I. Pregelj, F. Bevk, A. Gradnik). Med najbolj znanimi so Pregljevi Tolminci, v katerih je sicer uporabljal do tedaj znane zgodovinske vire o tej tematiki, vendar so bile mnoge stvari odkrite šele kasneje.
Glej tudi: Življenje v času tolminskega punta (Kamra), 300 let velikega tolminskega punta (Kamra)