Franc Jernej Zupančič se je rodil 16. avgusta 1884 v Kamnici pri Dolskem, materi Mariji in očetu Francu. Po poklicu je bil geometer.
Vojaški rok je služil kot prostovoljec, od 1. 10. 1902 do 30. 9. 1903. Med balkansko zaostritvijo je bil leta 1913 vpoklican v Bosno. Julija 1914 je kot rezervni poročnik prevzel poveljevanje 3. stotniji, nato pa 1. stotniji 1. nadomestnega bataljona 27 domobranskega pešpolka.
S svojo enoto se je jeseni 1914 pripravljal na odhod. Enota je odšla 1. 10. 1914 v Galicijo, Franc pa je ostal zaradi bolezni do decembra še doma. Na fronto je bil poslan zadnje dni decembra 1914, kje je prevzel poveljevanje 1. vodu 2. stotnije. 27. domobranskega pešpolka, ki jo je vodil poročnik Peternelj. Bojišče njihove enote je bilo v zahodnih Karpatih, današnja Slovaška. Pozimi je dobil ozebline in se vrnil na zdravljenje v Ljubljano. Medtem je napredoval v nadporočnika. Po zdravljenju se je aprila 1915 vrnil nazaj v Galicijo. Prevzel je 7. stotnijo 2. bataljona.
S svojo enoto se je jeseni 1914 pripravljal na odhod. Enota je odšla 1. 10. 1914 v Galicijo, Franc pa je ostal zaradi bolezni do decembra še doma. Na fronto je bil poslan zadnje dni decembra 1914, kje je prevzel poveljevanje 1. vodu 2. stotnije. 27. domobranskega pešpolka, ki jo je vodil poročnik Peternelj. Bojišče njihove enote je bilo v zahodnih Karpatih, današnja Slovaška. Pozimi je dobil ozebline in se vrnil na zdravljenje v Ljubljano. Medtem je napredoval v nadporočnika. Po zdravljenju se je aprila 1915 vrnil nazaj v Galicijo. Prevzel je 7. stotnijo 2. bataljona.
Avgusta leta 1915 so jih premestili na Koroško in od tam na bojišče v Zahodne Julijske Alpe južno od Trbiža. Krajši čas je vodil 5. stotnijo, nato pa je prevzel 7. stotnijo 2. bataljona. Razporejeni so bili v okolico Bovca. Za božične praznike je bil doma na dopustu. Spomladi so bili premeščeni na Tirolsko. Po šestih tednih vojaških priprav v okolici Bolzana so konec maja 1915 enoto poslali na bojišče jugozahodno od Trenta na Asiaško planoto (gora Monte Cengio).
Junija 1916 je sledil odhod v Galicijo v Krasno. Julija se je 7. stotniji 27. domobranskega polka slabo godilo. V enem tednu je po več zaporednih bojih ostalo od 265 vojakov samo še 45, ostali so bili ubiti, ranjeni ali ujeti.
Avgusta 1916 se je vrnil domov na dopust, njegov polk pa so premestili na kraško bojišče v bližino Kostanjevice na Krasu. Po dopustu se je vrnil k enoti v bližino vasi Lipa na Krasu. Po kratkem času se je zaradi številnih zdravstvenih težav (srčna nevroza, črevesni katar, revmatizem, izguba apetita, nespečnost) umaknil v bolnico v Ljubljano, nato v zdravilišče Rogaška Slatina in za 3 mesece v pisarniško vojaško službo v Admont na avstrijskem Štajerskem.
Maja 1917 je prevzel 29. nadomestni bataljon in ga v okolici Škofji Loki pripravljal na ponoven odhod na fronto.
Konec junija 1917 je z nadomestnim bataljonom odpotoval na fronto v Romunijo. Na fronti blizu Črnega morja je bil zaradi slabe organizacije in neusklajenih povelj v bitki ob reki Putni skupaj s celo enoto zajet v rusko ujetništvo, kot poveljnik 9. stotnije 3. bataljona. Peljali so jih v Penzensko gubernijo zahodno od Urala, nato pa v mesto Insar, kjer so bili 1 leto v ruskem ujetništvu. V začetku avgusta 1918 sta se z Ivanom Černejem odpravila na pot proti Moskvi. Vmes sta se ustavila na Jasni Poljani in obiskala Tolstojevo posestvo. V Moskvi sta se pridružila drugim avstrijskim ujetnikom in počakala transport v domovino. V Ljubljano se je z 2. gorskim strelskim polkom vrnil 2. 11. 1918.
Po vrnitvi iz ujetništva je nehal pisati dnevnik brez vsake zaključne besede. Bil demobiliziran (14. 11. 1918), vrnil se je v Kranj, kjer je nadaljeval delo kot višji geometer 2. razreda. Leta 1919 se je poročil z Marico Šumi, s katero je imel dva sinova, Franca in Leona. Umrl je po daljši bolezni leta 1946 v Kranju.
Dnevniški zapiski, preko katerih spremljamo Zupančiča skozi štiri dramatična leta, prinašajo podobo človeka mnogih čednosti. Predvsem je izredno skromen. Trikrat je bil odlikovan, pa tega v dnevnikih ne omenja, tudi svojih vojnih junaštev ne. Sploh je zelo redkobeseden pri opisovanju vojnih grozot. Pogosto ima zelo veder in humoren odnos do težkih okoliščin, katerim je bil izpostavljen. Med podrejenimi je bil zelo priljubljen, tako da so protestirali, ko so ga zaradi izrazite slovenske narodne zavednosti premestili v drugo enoto. V politiko se aktivno ni vključeval, se je pa zanjo zelo zanimal, bral je razno časopisje. Bil je kritičen do razmer v vojski, predvsem do nesposobnega vodstvenega kadra in slabe organizacije bojevanja, kar je povzročilo mnogo nepotrebnih žrtev.
Opisoval je bedo domačinov v ruskih pokrajinah, pogosto je prispeval denarno pomoč za trpeče. Organiziral je dobrodelni sklad za pomoč vdovam in sirotam padlih vojakov svoje enote.
Jasmina Pogačnik je o dedu največ izvedela od svojega očeta Franca, nekaj pa tudi od gospe Minke Ravnik, ki je služila pri Zupančičevih. O Francu Zupančiču je rekla: „O, gospod je bil pa dober človek! Pa tako lepo je pel!”