Kolarji so izdelovali različne vozove.
Parizarji so bili težki vozovi, s trdimi, širokimi kolesi. Z njimi so vozili težje tovore na daljše razdalje.
Gumi vozovi niso imeli več lesenih koles. S tovornjakov so sneli kolesa in kovači so jih pritrdili na vozove. To so bili še vedno zelo težki vozovi. Z njimi so po ravnem vozili tudi 4 – 5 ton, v klanec pa 1 –1,5tone.
Samčki, tudi ropotavčki so jim rekli, so bili malo lažji vozički, za 500 kg. ‘Fotr’ (svežo travo) so vozili domov, v mlin so peljali, kakšno svinjo na sejem prodat. To so bili vozički za enega konja. Tudi v voz za dva konja je bil lahko vprežen samo en konj, samo ‘vago’ so zapeli na eni strani tako, da se ni premikala in je lahko samo en konj peljal.
Lojtrniki so bili ročni ali vprežni kmečki vozovi. Z njimi so vozili seno, snope in druge pridelke z njiv. Ime so dobili po lestvenih nastavkih ali stranskih ograjah v obliki lestve.
Koše za gnoj so kmetje sami delali. Z voza so sneli ‘lojtre’, dodali dva ‘legnarja’ (bruna), luknje so navrtali, kline zabili pa opletli okoli z bekami ali srobotom in dali na voz. Na dno so dali deske in so imeli koš, da so krompir vozili, gnoj, za v vinograde in za v mlin peljat.
Zapravljivčki so bili statusni simbol, skoraj vsak boljši kmet ga je imel. Če je kmet že imel zapravljivčka, je moral biti tudi primerno oblečen, konje je moral imeti lepe in lepo opremljene. To je bil uporaben voz. V mlin so vozili, k maši, na obiske, na poroke, h krstu. Za en slab avto vrednosti je bil tak voz.
Pozimi so se vozili s sankami. Sanke drsijo po krivinah, imajo tudi oje. Konji so tako vpreženi, da ‘gre na pete’, da je prednji konec sani v zraku. Če so se s sanmi ustavili pred gostilno, so imeli količke s seboj in so jih podlagali pod sani, da niso primrznile. Vedno je pri saneh konj moral imeti zvonec, ker so po snegu sani tako tiho tekle. Včasih niso orali snega in solili tako kot danes. Večinoma je bilo 20-30 cm zbitega, zglajenega, skoraj ledenega snega in po tistem so sani lepo tekle. Bilo je lažje kot z vozom. Konju ni bilo treba nič vleči, je kar samo ‘letelo’.
Vlačuge so bile sestavljene iz dveh delov voza, povezanih s soro. Prednji del je bil gibljiv, zadnji pa fiksen. Z njimi so vozili les iz gozda.
Otroške sanke so imele sedež včasih iz ‘lajštic’ (letvic),včasih pa iz ‘gurten’ (pletene iz trakov blaga ali špage). Pa okovane so morale biti s ‘šincami’ (ploščatim železom), drugače bi hitro razpadle.
Za branjevke, ki so solato iz Trnovega vozile na trg, so delali vozičke s plafonom. Za perice, ki so razvažale perilo po Ljubljani, so tudi izdelovali lahke vozičke z velikimi, 75cm visokimi kolesi.
Delali so tudi otroške vozičke – igrače. To so bili pomanjšani lojtrniki, ki so jih običajno otroci vlekli, da so domov pripeljali kakšno ‘gajbo’ krompirja, ‘fotr’ (hrano) za prašiče, pa na njivo so peljali z njimi majhne otroke, malico, vodo, če je ni bilo blizu. V mlin so lahko peljali, iz trgovine kaj pripeljali. To so bili zelo priročni vozički.
