Da je podoba Guštanja iz zadnje četrtine 17. stoletja ostala zapisana v zgodovinskem spominu se imamo zahvaliti po večini Valvasorju in njegovi Topografiji Nadvojvodine Koroške.
Trg Guštanj
Valvasorjev Guettenstain prinaša podobo trškega jedra Guštanja v 17. stoletju; cerkev sv. Egidija, dvorca Grinfels in Javornik ter na osrednjem delu pa neimenovani stolpast dvor.
Ta dvor se je v literaturi večinoma povezoval z guštanjskim Spodnjim gradom, ostanek tega pa naj bi bilo še danes poslopje nekdanje Tolstovrške osnovne šole.
Kot piše zgodovinar Skitek, je v arhivskih listinah izpričano, da naj bi dvorec zgradili Guštanjski ob vznožju Pigla in ob potoku Suha. Nato je bil v lasti različnih rodbin. Ni točno znano, kdaj so njegovi lastniki postali Kreuzerji, ki so mu nadeli ime Kreuzerhof (Križni ali Krajcarjev dvor).
Iz opisov v terezijanskem katastru sklepamo, da je imel stolpasto obliko, imenuje se namreč stolp pri trgu (Thurn bey dem Markht). Pozneje srečamo še poimenovanji Turnhof in Thurner.
Javornik
Dvorec stoji na planoti, vzhodno nad mestom Ravne na Koroškem.
Zgodovinar dr. Vinko Skitek ga povezuje z zgornjim guštanjskim gradom in predpostavlja, da je bil namenjen oskrbnikom gradu. To naj bi bil eden najstarejših dvorov na Ravnah, morda naslednik bamberškega dvora.
Dvorec je bil prvič omenjen leta 1410 v fevdnem pismu v zvezi s Hermanom Prušinkom, slednji je bil z bratom Andrejem oskrbnik zgornjega guštanjskega gradu. Od takrat se pojavlja ime Prušinkov dvorec (Pruschingghof).
Brata Sigmund in Henrik Prušink sta leta 1479 dvor in druge posesti prodala cesarju Frideriku III. Po odhodu Prušinkov iz Guštanja je posest prešla v roke rodbine Auersperg.
V 16. stoletju, predvidoma od leta 1533, je bil njegov lastnik Luka Gams. Leta 1540 je dobil dovoljenje za prenovo dvorca, obdal ga je z novimi stolpi in obzidjem ter preimenoval v von Gamsenegg.
Za njim so bili njegovi lastniki Javorniški, pozneje Weyerbergi, nato Gačniki. V letih 1910–1946 je dvorec v posesti Ernesta Ossiandra doživel tudi prenovo. Po desetletjih v družbeni lasti je v devetdesetih postal zasebna lastnina. Danes je osrednja kulisa dvorca integrirana v novo poslopje Koroškega doma starostnikov, Center starejših KO-RA.
Grinfels
Postavljen je bil na živi skali ob sotočju reke Meže, potoka Suha in Zelenbreškega potoka.
Valvasorjeva upodobitev kaže na nastanek dvorca v več časovnih obdobjih, kar so potrdile tudi zadnje raziskave, ki so potekale sočasno z arheološkimi izkopavanji.
Predvidoma je bil kot dvor zgrajen nekje med 2. polovico 13. stoletja in 1. polovico 14. stoletja. Lokacija dvora je zaradi povezav imela že pred izgradnjo pomembno vlogo.
Sapač piše, da so ga povečali po propadu gradu Gornji Guštanj, prevzel je vlogo ministerialnega dvora. Verjetno je bil v 1. polovici 16. stoletja zaradi svoje lege vključen v sistem protiturške obrambe (zaporna obzidja na levem bregu reke Meže).
Sredi 16. stoletja so njegovi lastniki postali Gaisrucki, ki so se lotili ambiciozne prezidave in povečanja dvora.
Utesnjen med cesto in reko je dvorec že v 18. stoletju začel propadati. Novi lastniki (Gaisrucki so dvorec prodali leta 1729) so posest združili z dvorcem Javornik, ki je nudil ugodnejše bivanjske pogoje. Franciscejski kataster (1827) ga že prikazuje kot ruševino.
Ravne
Na idilični terasasti ravnici nad mestom je bil nekje v sredini 16. stoletja sezidan dvorec Ravne oz. Grad Ravne, kot je v splošni rabi.
Arhitekturno podobo so mu verjetno dali Hebenstreiti, ki so bili takrat njegovi lastniki, časovno ustrezen je tudi slog gradnje. Glede na listine lahko sklepamo, da so ga obnovili v začetku 17. stoletja. Že arheološka izkopavanja ob gradu, za potrebe prenove Koroške osrednje knjižnice, so pokazala, da je na mestu, kjer so v 16. stoletju pozidali dvorec, že prej stalo neko poslopje.
Najnovejša dognanja je prispeval zgodovinar dr. Vinko Skitek, ki je naletel na zanimive arhivske listine. Te nastanke prvotnih poslopij postavljajo v čas skoraj dvesto let prej. Avtorju se zdi zanimivo, da se v teh listinah dvor imenuje Gut, iz česar sklepa, da je poslopje dvorca imelo obliko malo večje zidane kmečke stavbe, ki je bila bivališče svobodnih kmetov in ne podložnikov. V tistem času so za posesti v lasti plemičev uporabljali oznako Hof.
Kdaj in na kak način so Hebenstreiti kupili posest, ni znano. V Guštanju jih zasledimo v 1. polovici 16. stoletja, prva ohranjena listina je iz leta 1571. Kot lastnika je omenjen David Hebenstreit. Kot je zapisal Skitek, je iz leta 1606 ohranjen zapis, da je Krištof Hebenstreit zaprosil za posojilo za obnovo dvora, katerega je dobil v last od očeta.
Za Hebenstreiti so na gradu kot lastniki izpričani Sichtni, nato Schlangenburgi (prej imenovani Gačniki), od leta 1807 pa grof Jurij Thurn Valsassina. Grofje Thurn so dvorec v drugi polovici 19. stoletja delno prezidali v maniri historiciozma in grajski park zasadili v angleškem krajinskem slogu. Po drugi svetovni vojni je dvorec nudil prostore prvi koroški gimnaziji in takratni Študijski knjižnici, ki kot Koroška osrednja knjižnica danes spoštljivo ohranja njegovo kulturno dediščino.
Podgora
V guštanjskih urbarjih se že v 16. stoletju omenja kmetija Lubas, ki je dvoru dala tudi ime. Dvor sam je leta 1626 postavil Krištof Javornik. Še pred letom 1630, se je s številnimi podporniki protestantskega gibanja izselil iz teh krajev. Od Javorniških, takrat s pridevkom »iz Podgore«, je dvorec po letu 1630 prevzel Sebastijan Vinošič, po letu 1650 je prešel v last rodbine Ruesdorff. Preden je prešel v last družine Kotnik, ki tam gospodari še danes, je dvor zamenjal mnoge lastnike.
Šrotnek
Na idilični lokaciji nad Kotljami je v zavetju Uršlje gore, nedaleč stran od cerkvice sv. Mohorja in Fortunata, stal dvorec Šrotnek. Danes je edini spomin nanj propadajoči stolp, zadnji ostanek porušenega dvora.
Kot omenja Skitek, iz urbarja gospoščine Pliberk za leto 1571 izvemo, da ga je na mestu nekdanje kmetije in pušče postavil Krištof Schrottenbach. Predvidoma se je to zgodilo v začetku 2. polovice 16. stoletja. Letnica na ohranjeni grbovni plošči kaže, da je dvorec leta 1609 posedoval Hans Sauer. Že leta 1613 naj bi ga s posestvom Dobrna vred kupil Janez Gačnik, nasledil ga je sin Matija. Po njegovi smrti sta se sinova preimenovala v von Schlangenburg.
Poznejši lastniki niso znani; leta 1914 je posest kupil sosednji kmet Janez Metarnik, zadnji lastnik je bil Rudolf Kostwein.
Po vojni je postal sedež kmečke zadruge, leta 1967 so ga podrli.
Dob
Valvasor v opisu dvora Dob omenja tudi ruševine starega gradu. Dvorec naj bi bil zgrajen pod njim, v Valvasorjevem času je bil v lasti Javorniških. Ob koncu 19. stoletja je bilo poslopje delno prezidano. Leta 1906 je Dobji dvor kupil lesni trgovec Jožef Plešivčnik. Z začetkom novega tisočletja so ga podrli in postavili sodobno stanovanjsko stavbo.
