Zagotovo je Katka Zupančič pustila močen pečat med Slovenci in njihovimi potomci v ZDA. Brez dvoma je njeno in delo drugih angažiranih Slovencev pripomoglo k ohranjanju narodne zavesti med potomci tam prišlih Slovencev.
Na tem mestu se postavlja zanimivo vprašanje. Ali bi vsi ti angažirani Slovenci, če bi ostali v domovini, uspeli dati svojemu narodu toliko, kot so to naredili v ZDA? Prej ne, kot da.
Pomembno je dejstvo, da je učiteljska izobrazba, ki jo je Zupančičeva pridobila v stari domovini, zelo koristno vplivala na njeno angažiranje v novi domovini.
Postavlja se tudi vprašanje, ali bi bila Zupančičeva tako aktivna v pisanju, če bi ne bil prvi urednik Mladinskega lista – Juvenile njen mož Jakob?
Kako koli že, Katka Zupančič ni nikoli zanikala svoje socialistične usmerjenosti. In to ne pomeni samo v svojih literarnih delih, pač pa tudi na splošno. Lahko zasledimo dva ideala, ki sta jo spremljala skozi življenje: prvi je slovenstvo in drugi družbeni napredek za vse.
Tudi v stari domovini ni bila povsem prezrta. O njeni smrti so poročali v Dolenjskem listu. V 42. številki (19. 10. 1967) je Peter Breščak objavil kratek članek o njeni smrti, v 50. številki (14. 12. 1967) je objavljen še en članek s fotografijo.
Ob pregledovanju arhivskega gradiva v Arhivu republike Slovenije sem naletel na pismo njenega moža, Jakoba Zupančiča, ki ga je naslovil na Vatroslava Grilla. V pismu omenja, da je imel Jože Dular namen v Belokranjskem muzeju postaviti kotiček o Katki Zupančič in spominsko ploščo na njenem domu ali kateri od šol kjer je poučevala ter pripraviti izbor njenih literarnih del.
Pokojnemu Jožetu Dularju, nekdanjemu vodji Belokranjskega muzeja v Metliki, je uspelo izpolniti eno zamisel. 9. maja 1976 so na ”stari” šolski stavbi v kraju Podzemelj postavili spominsko ploščo nekdanji učiteljici Katki Zupančič.