30.000 slovenskim vojnim vdovam, 50.000 nepreskrbljenim sirotam in 11.000 slovenskim vojnim invalidom navkljub je bila prva svetovna vojna dolga desetletja postavljena na stranski tir slovenskega zgodovinskega oz. javnega spomina. Takšen odnos se je vzpostavil že neposredno po njenem koncu in razpadu Habsburške monarhije, ko je večina slovenskega ozemlja postala del novonastale jugoslovanske kraljevine.
Njen, iz srbske dominacije in tradicije izhajajoči kulturni in vrednostni sistem ni premogel pretiranega občutka za slovensko zgodovinsko specifiko, še manj pa interesa, da v svoj državotvorni spomin vključi vojaško dediščino poraženih (avstroogrskih) nasprotnikov. Še močnejši udarec spominu na prvo svetovno vojno pa je komaj dve desetletji po njenem koncu zadal nov svetovni spopad. Za razliko od prve svetovne vojne, katere fronta večine slovenskega ozemlja neposredno ni zajela, je druga svetovna vojna v svoji brezobzirni totalnosti najbolj prizadela prav tukajšnje civilno prebivalstvo, nove, še bistveno globlje rane pa so prekrile kolektivni spomin pretekle generacije. K temu je dodatno prispeval uradni, politično in ideološko usmerjan spomin tako na nacionalni kot lokalni ravni. Z zgodovino 20. stoletja so se v največji meri ukvarjali muzeji revolucije, ki pa so se posvečali zlasti zgodovini socialističnega in revolucionarnega gibanja, ki je svoj vrhunec doživelo prav v narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno. Prvi svetovni vojni so zato odmerjali neprimerno manjšo pozornost, pa še ta je bila usmerjena zgolj na posamezne, politično in ideološko ustreznejše vsebine in aspekte, kot npr. jugoslovansko in deklaracijsko gibanje, vojaški upori in še posebej boji za severno mejo. Ohranjanju spomina na vojskovanje Slovencev med prvo svetovno vojno ni bilo v prid niti dejstvo, da se je nanj močno sklicevala in ga izrabljala prav nemška okupacijska propaganda, ko je s poudarjanjem vojaške hrabrosti njihovih očetov skušala motivirati novo generacijo v nemško vojsko mobiliziranih spodnještajerskih fantov in mož. Spomin nanjo se je zato v javnem prostoru ohranjal predvsem skozi posamezne spominske zapise in pričevanja ter umetniška, zlasti literarna dela, materializiral pa se je tudi v obliki nagrobnikov ter razmeroma redkih spominskih obeležij, katerih evidenco na Celjskem hrani območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Predvsem v spomin na padle slovenske vojake so jih postavili njihovi preživeli tovariši, svojci in sokrajani. Eden najlepše ohranjenih primerov spominskega obeležja sakralne narave v celjskem prostoru je Janičeva kapela na Babnem, ki jo je družinski gospodar dal postaviti v zahvalo za bratovo srečno vrnitev z vojne, potomci pa jo še danes skrbno vzdržujejo in obnavljajo.
Zahvaljujoč zlasti zasebnim zbiralcem in raziskovalcem je pred dobrimi tremi desetletji tudi v slovenskem prostoru začel naraščati Interes za prvo svetovno vojno. Slednje je spodbudilo tudi večji angažma profesionalnih zgodovinarjev in muzealcev, a je kljub nekaterim pomembnim dosežkom zamuda že terjala svoj davek. Dejansko se širša slovenska javnost s prvo svetovno vojno intenzivneje sooča šele v povezavi z obeleževanjem stote obletnice njenega izbruha, v času, ko neposrednega, živega spomina nanjo ni več. Pa vendarle zgodbe prednikov ostajajo v izročilu mnogih družin, skupaj s sicer redkimi, a toliko bolj dragocenimi ohranjenimi predmeti in fotografijami. Zavedanje pomena tovrstne dediščine dokazuje tudi dober odziv na različne pobude zbiranja spominov, med njimi Osrednje knjižnice Celje, ki je zbrala ter na spletnih portalih Europeana 1914–1918 in Kamra predstavila številne zgodbe ter bogato gradivo s Celjskega. Tudi na ta način se podobe pretresljivega dogajanja izpred stotih let upirajo pozabi, prva svetovna vojna in spomin nanjo pa ostajata sestavni in trajni del naše zgodovinske zavesti.
vir: Srčni pozdrav iz bojniga polja : prva svetovna vojna in njen odmev na Celjskem / [avtorji besedil Borut Batagelj … [et al.] ; slikovno gradivo Muzej novejše zgodovine Celje … [et al.] ; fotografije predmetov Sherpa ; uredila Marija Počivavšek]
