Železarske Prevalje so rasle. Gospodarstvo je privabljalo številne priseljence. Prevalje so štele okrog 5000 prebivalcev, na Lešah je uspevalo rudarstvo s pomembnim rudnikom rjavega premoga za potrebe železarne. Povečalo se je tudi število šoloobveznih otrok, zato so lastniki prevaljske tovarne Rosthorn & Dickman ponudili odgovornim v Farni vasi možnost gradnje skupne šole na Prevaljah ali v Farni vasi. Trenutek je bil pravi, saj šola v Farni vasi ni bila primerna za šolsko delo, a do sodelovanja ni prišlo. Vsaka stran je začela graditi svojo šolo s svojo jezikovno ureditvijo; v Farni vasi slovensko, na Prevaljah nemško. Šolo na Prevaljah so zgradili leta 1853, slovesno so jo odprli 3. novembra 1854, pravili so ji tudi »železarska« ali »tovarniška« šola, bila je podružnica šole v Farni vasi. V njej so bili dva razreda in dve stanovanji. V prvi razred je bilo vpisanih 117 učencev, v drugega pa 34. V skladu s tedanjimi predpisi so jo lahko obiskovali samo šoloobvezni otroci tovarniških delavcev (L.R.ERI 1. 10. 1855, št. 3189) in rudarjev, šola v Farni vasi je bila kot javna šola namenjena otrokom kmečkega okoliša. Tri ure na teden je delo potekalo v slovenskem jeziku, sicer pa je bila šola dvojezična (utrakvistična). Naslednje leto je bila šola Prevalje razglašena za javno šolo, vendar je bila še vedno podružnica šole v Farni vasi.
Zaradi velikega števila otrok na Prevaljah so na Lešah v šolskem letu 1856/1857 ustanovili paralelko kot ekspozituro (tu je deloval premogovnik), ta se je leta 1876 razširila v dvorazredno šolo.
V šolskem letu 1869/1870 je šola v Farni vasi izgubila status matične šole. Direkcija, ki ji je pripadalo vzdrževanje šole in s tem tudi patronat, je Karla Thorinka imenovala za nadučitelja, pozneje pa je postal ravnatelj šole Prevalje (1860–1869), za podučitelja pa Franca Rupnika, ki ga je 7. decembra 1856 zamenjal Mathias Koren. Leta 1855 so zaposlili Theresie Pichler kot pomožno učiteljico v dekliškem oddelku »delavske« šole Prevalje in še druge učitelje, saj je število učencev naraščalo.
Pri reorganizaciji šolstva leta 1869 je deželni šolski svet šolo Prevalje povišal v petrazredno šolo s podružnicama na Lešah in v Farni vasi. Po 5. razredu so se učenci usposabljali za obrtniška in gospodinjska dela. Dne 18. oktobra 1875 je bil po zakonu na Prevaljah učni jezik nemški, v Farni vasi je bila dvojezična šola, na Lešah je bil 1. razred slovenski, 2. razred pa nemški. Pet let pozneje se je občina Prevalje izrekla za slovensko-nemško šolo, leta 1875 pa so se učitelji pliberške dekanije na zborovanju v Pliberku opredelili za slovenski jezik v prvem razredu. Leta 1886 je bilo v tej ustanovi sistematizirano deveto mesto učitelja, ker je bilo tretji razred zaradi prenapolnjenosti treba razdeliti na dva oddelka, za fante in dekleta. V šoli so poučevali: Ana Dvoršak, Alojz Eberle, Ignac Januša, Anton Kalič, Katrina Kanik, Berta Kari, Jakob Prešeren, Karel Prešeren in Josefine Tumer.
Leta 1890 je štela občina Prevalje 4944 prebivalcev, od teh je bilo 3311 Slovencev in 1633 Nemcev, deset let pozneje pa 3268 Slovencev in 726 Nemcev. Pravih Nemcev je bilo le 35, a šola v Farni vasi je bila kljub temu dvojezična, matična šola Prevalje pa nemška.
Od začetka tridesetih let 19. stoletja so Rosthornove fužine cvetele. Materialna sredstva za obe šoli, na Prevaljah in na Lešah, so dobivali od šolskega sklada, v katerega so vplačevali delavci in uradniki po en odstotek lastnega dohodka. Prispevek so znižali na 0,2 odstotka, ko je leta 1869 obe šoli prevzela koroška deželna uprava. S sredstvi sklada so financirali nakup šolskih pripomočkov za otroke članov sklada, nekatera učna sredstva, delno nadaljnje izobraževanje na obrtni šoli, izplačilo honorarja industrijski učiteljici, plačilo nekaterim drugim učiteljem ter drugo. S premoženjem sklada je upravljal devetčlanski odbor. Imel je predsednika, njegov mandat je trajal tri leta. Člani odbora so bili direktorji, upravniki, računovodje, mojstri, ključavničarji, strugarji in delavci, po priimkih sodeč, so bili nemškega porekla in vsi zaposleni v železarni ali rudniku na Lešah. Sklad je sodeloval z bratovsko skladnico, a poslovanje obeh je bilo strogo ločeno.
Leta 1889 so s plačilnimi razredi uredili tudi plače učiteljev, od prvega do četrtega razreda so bili plačilni razredi oziroma plače od 480, 540, 600 in do 700 goldinarjev. Šola je bila do konca 19. stoletja skoraj izključno moška zadeva. Prve učiteljice, seveda razen redovnic v zasebnih šolah in učiteljic za dekliška ročna dela na javnih šolah, so bile redkost. Učiteljice so se sicer vse bolj uveljavljale, a njihove plače niso bile enakovredne moškim. Plača učiteljic je dosegala le 80 odstotkov plačila učiteljem.
Leta 1886 se je v šoli Prevalje zaposlil (7) nadučitelj Johann Valentinitsch, od leta 1890 je opravljal tudi naloge cesarsko-kraljevega okrajnega šolskega inšpektorja. Na matični šoli in na podružnicah je od ustanovitve šole delovalo že 34 učiteljev, nadučiteljev in več katehetov. Med njimi je bil tudi nadučitelj Karel Thorinek, ki je leta 1886 prejel državno odlikovanje, zlati križec za delo in zvestobo. Upokojil se je že pred prejetjem odlikovanja in dobil naziv »častni šolski direktor«. Pomembno vlogo v življenju in delu šole je imel krajevni šolski svet. Njegovi predsedniki so bili iz vrst vodilnih ljudi na Občini Prevalje, v tamkajšnji železarni in leškem rudniku ter drugi.
Leta 1869 je izšel zelo pomemben zakon o šolstvu, šole so postale državne. Formalno je s tem prenehalo cerkveno nadzorstvo šol, dekan je še vedno lahko bil tudi šolski nadzornik. Zakon je poostril in uredil celotno organizacijo šol, učno snov in šolsko obveznost ter razmere učiteljev. Vsekakor pa je slabo vplival na položaj slovenščine v šoli, šola je bila podvržena čedalje hujši germanizaciji.
Pouk je vsa leta od 1854 do 1918 potekal v nemškem jeziku. Leta 1887 so prepovedali slovenske knjige v šoli, leta 1895 so ukinili celo slovenski katekizem. Leta 1869 je šolo Prevalje obiskovalo 128 učencev in 128 učenk. Število vseh šoloobveznih otrok se je po tem letu povečalo, leta 1890 jih je s podružnicama Leše in Farna vas bilo 681. Po veroizpovedi so bili vsi razen enega rimskokatoliške vere, en učenec pa je bil evangeličanske veroizpovedi. Za predpisana učila sta poskrbela krajevni šolski svet in odbor šolskega sklada. Odbor je poskrbel tudi za šolske potrebščine za otroke članov šolskega sklada. Revne otroke sta oskrbovala krajevni šolski svet in cesarsko-kraljeva založba šolskih knjig z Dunaja, ki je šolarjem podarila okoli 60 knjig letno. Šola si je z leti ustvarila knjižnico za učence in odrasle. V njej je bilo 332 knjig: v učiteljski zbirki 88, kmetijski 44 in v ljudski 38.
Samostojna občina Prevalje je leta 1875 obsegala 16 katastrskih občin. To so bile: Prevalje (kraja Prevalje in Volinjak), Leše (kraja Leše in Kot), Uršlja Gora (I in II), Zagrad, Navrški Vrh, Dobja vas, Stražišče, Poljana, Mežica, Podkraj, Breznica, Suhi Vrh, Šentanel (Št. Danijel), Jamnica in Strojna. Od leta 1850 do leta 1918 je Mežiška dolina pripadala območju okrajnega glavarstva v Velikovcu (Völkermarkt) in je sodila v sodni okraj Pliberk (Bleiburg). Po letu 1918 so bili iz občine Libuče priključeni Jugoslaviji: Belšak, Dolga Brda, Lokovica in Lom. Prvi župan naj bi bil Vincenc Pernikarz 8, ki je poučeval v poklicni šoli.
Šola na Prevaljah je ob svoji redni učno-vzgojni dejavnosti od leta 1885 razvijala tudi stranske dejavnosti, ki pomenijo začetke organiziranega poklicnega izobraževanja v Mežiški dolini. Delo je potekalo v nemškem jeziku. To je bila edina tovrstna šola v dolini.
Zanimiva je okrožnica cesarsko-kraljevega deželnega šolskega sveta v Celovcu okrajnemu šolskemu svetu v Velikovcu leta 1873, ki nalaga učiteljem, da natančno uporabljajo izraz razred in oddelek, saj nepoznavanje terminov starše bega in povzroča nejasnost. Okrožnica iz naslednjega leta opozarja na čedalje slabšo disciplino in nevzgojenost otrok (!) in – svetuje, naj se učitelji odpovedo telesnim kaznim, saj te ne pripomorejo k dobri vzgoji. Okrožnice iz leta 1874 sicer govorijo o navodilih glede predmetnika, še vedno je na prvem mestu verouk (Religion), jezikovno področje je razdeljeno na več delov, navajajo drugi deželni jezik, kar pomeni slovenski jezik, računstvo, zemljepis, zgodovino, naravoslovje, geometrijsko oblikovanje ter uveljavljanje novih predmetov, gospodinjstva in dekliških ročnih del, o čemer naj spregovorijo na nadzorovalnih konferencah.
Industrijska šola za dekleta. Čeprav so v ljudski šoli poučevale ročna dela kar tri učitejice, so se zaradi velikega števila učenk 1. maja 1886 odločili za samostojno industrijsko šolo z dovoljenjem cesarsko-kraljevega deželnega sveta. Šolski okoliš je obsegal Farno vas, Dobjo vas, Navrški Vrh, Stražišče, Zagrad, Prevalje, Breznico, Poljano, Tolsti Vrh, Šelenberg, Leše, Volinjak, Plat, Uršljo Goro, Kot in Podkraj, skupno 570 hiš. Šolo je obiskovalo 54 učenk 4. in 5. razreda iz ljudske šole Prevalje in 16 starejših deklet, ki niso bile več šoloobvezne. Delovanje šole so financirali s sredstvi šolskega sklada in sindikata. Delo je potekalo po učnem načrtu v prostorih šole in je trajalo od 4. do 8. šolskega leta. Starejša dekleta so se priključila po 6. šolskem letu. V 7. šolskem letu so že znala risati kroje, krojiti in šivati perilo.
Pouk ročnih spretnosti učencev so začeli z dovoljenjem cesarsko-kraljevega deželnega sveta1. maja 1889. Udeleženci so se učili izdelovati praktične izdelke iz lesa in kartona. Šolsko delo je obiskovalo osem učencev 5. razreda. Pouk je bil ob sredah in sobotah med 15. in 17. uro. Orodje in prostore sta priskrbeli šola in železarna.
Prevaljsko šolo je 4. aprila 1890 obiskal šolski vodja z Dunaja Julijus Ebler von Benenau in bil s šolo in njenim delovanjem zelo zadovoljen, kar je bil velik uspeh. Vseh šoloobveznih otrok je bilo 681, 98 otrok je znalo samo nemško, 502 nemško in slovensko, samo slovensko pa eden. V šolo ni hodilo 80 otrok, ker so bili zaradi pomanjkanja preslabotni ali pa oddaljeni nad štiri km.
Obrtna šola za nadaljnje izobraževanje. Ob nedeljah in praznikih je bila v zimskih mesecih od leta 1885 uvedena izpopolnjevalna obrtniška šola na Prevaljah, obiskovali so jo rudarji in kovinski delavci ter vajenci. Šolo so ustanovili 3. novembra 1885. Vpisali so prve učence, med njimi ni bilo učenk. Šolsko leto so končali 1. junija 1890. Pouk je bil naporen. Vsako šolsko leto je trajalo sedem mesecev, ne glede na praznike in nedelje. Pouk je potekal med 9. in 12. uro, skupno 208 ur. Učenci so se izučili za tisti čas potrebnih poklicev, med njimi je bilo: 30 železarskih delavcev, 19 rudarjev in 26 obrtniških vajencev, od tega 13 čevljarjev, trije krojači, dva peka, dva sedlarja, dva mesarja, kovač, kolar in dva vajenca za delo v trgovini.
Šolo so vodili Johann Valentinitsch in trije sodelavci, tudi Vinzenz Pernikarz. Glavni učni teoretični predmeti so bili geometrijsko risanje, poslovno spisje, obrtno računanje in pisanje. Obisk pouka je bil zelo dober. Pomembne izkušnje so učenci pridobivali s praktičnim delom na šolskih zemljiščih pri obeh prevaljskih šolah. Urili so se v sadjarskih veščinah in čebelarstvu. Učenke so se ukvarjale z vzgajanjem zelenjave in cvetja. Ob koncu šolskega leta 1890 so učenci šole sodelovali s svojimi izdelki na razstavi skupaj z učenci drugih šol.
Po letu 1890 je šola postala šestrazredna. Število učencev je naraščalo. Za potrebe praktičnega pouka sadjarstva in poljedelstva so kupili 153,6 m2 zemlje na Prevaljah in v Farni vasi 875 m2. Po 5. razredu so se učenci usposabljali za obrtniška in gospodinjska dela, za »moderno« gospodinjstvo, negovanje rož in vrtnarjenje.
Propad železarne Prevalje leta 1899 je povzročil hud pretres v šolstvu, saj je bila železarna eden glavnih mecenov šole in njene nemške usmerjenosti. Zaradi množičnega izseljevanja (v letih od 1890 do 1900 se je izselilo 907 Nemcev in 43 Slovencev) se je začelo zmanjševati število učencev, usihala je denarna in materialna pomoč šoli, kar je vplivalo na redno dejavnost in stranske dejavnosti šole. Težave so se nadaljevale vse do konca Avstro-Ogrske leta 1918.
Prevalje si niso opomogle, šola je ostala šestrazrednica, brez ekspoziture v Farni vasi in z dvema vzporednicama (paralelkama) za 1. in 2. razred na Lešah. Z ugašanjem Železarne Prevalje je počasi usihal tudi premogovnik rjavega premoga na Lešah. Ob razprodaji vsega imetja je šola želela na Lešah odkupiti privatno šolsko stavbo, da bi preuredila razrede, toda namen ni bil uresničen.
Karel Doberšek, šolski upravitelj (1925–1935), je skušal uvesti razne nadaljevalne šole. S šolskim letom 1926 je ustanovil obrtno šolo, ki pa je propadla, saj obrtna zbornica ni bila pripravljena učiteljem plačevati opravljenih ur. Kljub težkim časom so Prevalje po propadu železarne počasi narodnostno napredovale, značaj kraja se je zelo spremenil Slovencem v prid, šola pa je bila še vedno nemška.
Učitelji, nadučitelji in šolski upravitelji železarske šole in šole Prevalje do leta 1941
Karl Thorinek 1854, učitelj, nadučitelj
Franc Rupnik podučitelj
Mathias Koren 1856–1886, učitelj
Johann Valentinitsch 1886–1900, učitelj, nadučitelj; napisal je zgodovino šolstva iz najzgodnejšega obdobja
Franc Jurkovič 1900–1914
Rudolf Mittinger1914–1918
Lovro Horvat 1919–1921, prvi slovenski šolski upravitelj in skladatelj
Pavel Košir 1921–1925
Karel Doberšek 1925–1935
Ivan Lebič 1935–1941
Zaključna knjiga, Entlassungsbuch9
Eden najstarejših ohranjenih dokumentov iz tega obdobja je knjiga z zaključnimi spričevali učencev ob koncu šestrazredne osnovne šole Prevalje v letih od 1904 do 1924. Redovalnica z nemškim zaključnim spričevalom nam omogoča dokaj natančen vpogled v predmetnik. V gotici napisane rubrike zajemajo: rojstne podatke, prebivališče, ime očeta ali skrbnika, veroizpoved, datum vstopa in izstopa iz šole, predmete, datum izdaje spričevala in podpis učitelja. Predmeti so bili razporejeni po naslednjem vrstnem redu: vedenje, pridnost, verouk, branje, slovnica, pravopis, ustno in pisno izražanje, drugi deželni jezik, pisanje, računstvo, zemljepis, zgodovina, prirodopis, oblikovanje in risanje, telovadba, petje in ženska ročna dela. Avstro-ogrski način ocenjevanja je bil od 1 do 5; od najboljše ocene 1 (sehr gut) do nezadostno 5 (ungenügend).
Zakon o šolski obveznosti je bil sprejet leta 1880, a ga starši še dolga leta niso spoštovali, sploh v kmečkih okoliših je bilo obiskovanje pouka slabo. V šolski kroniki iz leta 1915 na treh listih zasledimo zapis (v nemškem rokopisu, opustili so gotico), da bodo zaradi izostajanja od pouka učence oziroma starše prijavili občini. Leta 1915 je bilo v šolah Prevalje, Farna vas in Leše 554 šoloobveznih otrok, občina Prevalje je štela 3869 prebivalcev.
V šolski red za učenke in učence ljudskih šol leta 1908 so zapisali:
»1. Zakonita dolžnost, hoditi v ljudsko šolo, se začenja z dopolnjenim šestim letom starosti, in sicer z začetkom šolskega leta, ki sledi dosegi za šolo godne starosti, in traja v mestih in trgih osem let, drugod pa celih šest let v vsakdanji, potem dve leti v ponavljalno šolo do dopolnjenega štirinajstega leta starosti.
2. Dolžnosti, hoditi v ljudsko šolo, so odvezani začasno ali za vselej: otroci, ki hodijo v kako višjo šolo (gimnazijo, realko); nadalje otroci, ki jim kaka duševna ali težka telesna napaka brani učiti se ali v šolo hoditi; naposled otroci, ki jih poučujejo doma.«
Stalnica šolstva na slovenskih tleh je bila germanizacija. Celoten pouk v utrakvističnih šolah ni dal otrokom znanja slovenskega jezika. Dvojezičnost se je v šoli upoštevala morda samo mesec ali dva v prvem razredu, ni bilo ustreznih učbenikov, učitelji niso znali dobro knjižno slovensko, govorili so kar v domačem govornem narečju. Otroci so morali govoriti v šoli samo nemško, sicer so bili kaznovani, tudi zunaj šole so morali pozdravljati in govoriti v nemščini10.
»Koroško ljudsko šolstvo služi le enemu namenu: germanizaciji Slovencev. Potemtakem ni čudno, da izkazuje Koroška 5,47 odstotka analfabetov.« (Ante Beg)
_____
7 Do leta 1919 so šole vodili nadučitelji, do šolskega leta 1940/1941 šolski upravitelji in po drugi svetovni vojni ravnatelji.
8 Vinzenz Pernikarz je bil uslužbenec (Werksbeamter) Železarne Prevalje in je poučeval tudi na obrtni nadaljevalni šoli, ki je bila ustanovljena leta 1885. Leta 1897 je postal župan občine Prevalje. Je avtor perorisbe Prevalj iz leta 1887 s podnapisom: Nach d. Natur gezeichnet von V. Pernikarz im Jahre 1887. Im Selbstverlage. Hochöfen, Bessemerhütte&Reversier-walzwek Prävali (Kärten) Lith. u. Druck. R. v. Waldheim, art. Annst. Wien.
Vir: Johan Valentinitsch: Ester Jahresbericht der fünfklassigen Volkschule zu Prävali nebst den damit verbundenen Lehranstalten für das Schuljahr 1889/1890. Ersttatet von Oberlehrer und k. k. Bezirkschulinspector.
9 Po vzornem rokopisu seznamov učencev, podatkov in ocen v rubrikah v gotici je vsebino redovalnice razrešil prof. Stanko Lodrant.
10 Prežih: Dobro jutro. Na zablode utrakvistične šole je 3. julija 1909 opozoril koroški deželni poslanec Franc Grafenauer.
