Vse pripovedovalke so bile mnenja, da je bila nova obleka fabriškim delavkam težko dosegljiva in veljalo je nenapisano pravilo, da se v isti obleki ne spodobi udeležiti špinerbala še naslednje leto.
Za ta večer so nosile večinoma dolge obleke črnih, pa tudi svetlejših barv. Vsaka si je želela čim bolj približati oblačilnemu videzu višjega sloja in nekaterim je to s skrbno izbranimi dopolnili tudi uspelo. Še bolj kot sam ples je izstopala v ospredje večerna plesna obleka. Etamin, najtanjše blago, podobno kot til, čipka, svila, taft, batistšifon, organdi, žoržet, brokat, rips, krepdešin in tanjši žamet so bili omenjeni materiali v času med obema vojnama. Večina žensk se je za špinerbal oblekla v dolgo, do srede meč ali do narta segajočo obleko, druge so nosile že krajše, do pod kolen. Lahko bi skrbno pripravljeno večerno toaleto primerjali s poročnimi, le s to razliko, da so bile poročne obleke bolj v belem, za ples pa so bile priljubljene tudi vse ostale barve: črna, bordo rdeča, temno in svetlo modra, temno zelena in roza. Informatorke so pri opisovanju večerne plesne toalete omenjale, da so bile skoraj vse obleke krojene po telesu, večinoma sceloma in spodaj razširjene z všitimi gudeji, volanami, plisejem ali favdi. Nekatere so bile zaradi volane prerezane v višini kolen, zaradi glokna v višini bokov, ali pa zaradi globokih gub v pasu. Lahko so bile brez rokavov, z dolgimi ali s tričetrt rokavi. Rokav je lahko nadomestila tudi krajša volana, prišita na ramenski del.
Obleke tedaj še niso bile podložene, zapenjanje z drukarčki ali gumbki pa je bilo skrito v stranskem levem šivu pod pazduho ali po sredini hrbta. Zadrg še niso uporabljali. Kroje so si izbrale iz časopisov in raznih modnih revij, šivale pa šivilje. Šivilje so tudi pazile, da so se pomerjanja odvijala v pred drugimi skritem, zaprtem prostoru. O že prodanem blagu za ples je spregovorila tudi trgovka. Ne bi se spodobilo, da bi dve nosili enako blago.
Spodnje perilo so šivali in okrasili z vezeninami, saj so bile čipke predrage; namesto elastike so jih zapenjale z gumbom.
Ker so bile obleke nepodložene, so spodaj nosile kombineže. Lahko so se že dobile kupljene v trgovini ali pa so jih naročale po pošti. Tvornica rublja i odela Stremecki, Celje, Dravska banovina, je vsako leto pripravila tudi prodajni katalog jesen-zima in pomlad-poletje. Večinoma pa so perilo šivale šivilje. Cvetežerjeva jih je šivala sama in je natančno opisala kroj srajčne kombineže na naramnice. Na levi in desni strani bokov je prerezala blago in na zgornji del drobno nabrala širši spodnji del. Tako je zgornji, nekoliko oprijet del prešel v spodnje, širše krilo. Za doma in službo je uporabila kotenino ali tanjšo flanelo, za boljše priložnosti pa šifon in obšila s kupljeno čipko.
Modrčkov v pravem pomenu še niso nosile. Dolžina se je prilagajala zgornji obleki, nekatere so rade videle, da so se špičke nekoliko posvetile izpod obleke, druge so bile bolj skrivnostne in niso kazale spodnjega perila.
K večerni toaleti so bile najbolj zaželene svilene nogavice, oblikovane po nogi in pripete na pas. Priljubljene barve so bile kožna, svetlo in temno siva, bela. Zadaj je bil lahko viden šiv, ki ga je morala naravnati po sredini noge.
Večerna toaleta je zahtevala salonarje z visoko peto iz usnja, laka ali semiša. Barve so se lahko ujemale z barvo oblek, najpogosteje pa je bilo videti črne plesne šolne, pa tudi bele, barve smetane ali kombinacijo črne in bele. Pri plesnih čevljih so bili preko narta priljubljeni paščki, ki so se zapenjali ob strani.
Ženske so nosile večinoma kratke, v lepe velne skodrane lase, ali daljše, spete za ušesi, nerazčesani kodrčki so prosto padali po ramenih. Za posebne priložnosti, kot je špinerbal, so si za kodranje las privoščile frizerja. Tisti čas so v Litiji delali Ulaga, Zrimšek, Vozlova, Silva Planinšek. Za lepoto je bilo vredno potrpeti, je omenila gospa Mlakarjeva in dodala: »Pri frizerju sem čakala šest ur, sama frizura, ki jo je frizer oblikoval s posebnimi, nad špiritom segretimi škarjami, pa je bila gotova v dobre pol ure. Zato so nekatere odšle tudi v Zagorje. Ta dan frizerji niso utegnili delati trajne. Sem si jo pa kljub vročim klipsnam, ki so močno pekle po lasišču, privoščila enkrat na leto.« Med mlajšimi je bila zelo priljubljena bubi frizura. To je bila kratka pričeska, z zadaj posnetimi lasmi. Lasje so bili ravno postriženi, komaj so pokrivali ušesa. Nekatere kratko pristrižene pričeske so se zaključile spredaj v obliki šestice. Prečko so lahko nosile na levi ali desni strani. Starejše meščanke so nosile še kito, zadaj zvito v rolco. Lasje so bili gosti in močnejši od današnjih. Dolgih las pa si nekatere še niso postrigle, stremele pa so po modernejši obliki. Zato so si po glavi navelnale lase, in jih zadaj na tilniku spodvile in vse pritrdile z lasnimi sponkami. Lahko pa so zadaj še vedno nosile zvito kito, ob ušesih pa so si skrajšane skodrane lase pustile padati.
Ob tako pomembnem dogodku, kot je elitni večerni ples, so se ženske okrasile z nakitom. Pogosto so omenjale uhane, zapestnice, razne ogrlice okoli vratu, največkrat iz belih perl. Daljše ogrlice so si dvakrat ali trikrat ovile okoli vratu. Nakit je bil lahko tudi cenena imitacija. Moderne so bile pentlje zadaj v pasu ali spredaj pri ovratniku. Zelo priljubljen dodatek na prsih pa je bila vrtnica iz blaga. Najlepše je stala iz organdija. Lahko so jo kupile pri prodajalcu ali pa jo je izdelala šivilja. Nekatere so si pripele celoten cvetlični šopek iz blaga. K pražnji ali večerni obleki je spadala tudi torbica in damski klobuk. Na samem plesu pa so bile razoglave.
Priljubljeni so bili tudi širši šali, narejeni iz istega blaga kot obleka in podloženi s kontrastno, barvno usklajeno podlogo, ki so si jih ogrinjale preko ramen. K svetli obleki si je katera premožnejša privoščila približno 30 cm široko in poldrugi meter dolgo štolo iz belega zajčka, na notranji strani je bil v podlogi skrit manjši žepek. Zaželeno je bilo tudi črno ali temno krzno.
Že pokojna Sinigojeva je omenila, da so šivilje krasile prsni del obleke z drobnimi pošitimi robčki, z oblečenimi gumbi in našitimi bleščicami okoli vratu. Čez pas so si pripele pas z okrasno šnolco. Veliko okraskov so izdelovale na roke, včasih tudi v notranjem, skritem delu plašča kot spomin ali v zahvalo za zaupano nalogo. Največkrat je bil to manjši zelo uporaben žepek, ki ga stranka ni naročila, okrašen z enakomerno nabranim svilenim trakom iz podloge. Priljubljene šivane okraske, kot so: prešiti šivi, našite »špice« in »zobčki« iz enakega blaga, iz kakršnega je bila obleka, prešiti robčki in favdki je bilo možno tudi kupiti na metre. To so bili ravni okrasni trakovi ali pa cikcakasti trakovi, krepince in paspule ali obrobni trakovi. Krepince so bile za večerne toalete preveč enostavne in jih niso uporabljale. Med šivane okraske lahko štejemo tudi strojno izdelane metrske čipke, s katerimi so obrobljale predvsem perilne kose.
Pri večernih toaletah so nosile nekatere tik ob vratu na traku obešen kovinski okrasek-medaljon ali figurico ženske glave iz slonove kosti. Trakec je bil žameten, črn ali iz istega blaga kot obleka, lahko tudi okrašen z bleščicami.
Risbe po ustnih pričevanjih narisala Marija Smolej.
