Tudi v Mestni knjižnici Piran se poklanjamo eni od zvezd letošnje zime, pečenemu kostanju. Ste vedeli, da so ga nekoč v Piranu prodajali vsako jesen? Tega se zelo dobro spominja Pirančan Roberto D’Ans. V njegovem spominu, tudi ovekovečenem s fotografijami, nam slikovito opiše osebno doživljanje takratnega vonja po kostanju v Piranu.
V času, ko sem bil še predšolski otrok (konec šestdesetih let prejšnjega stoletja), je prihajal s svojim zabojčkom pod arkado, kjer se danes nahaja picerija Batana. Takrat so se tam nahajale javne sanitarije. Pridno je loščil čevlje, da so se svetili z visokim sijem – dan za dnem, za skromno plačilo.
Nekaj let kasneje se je tam pojavila zeleno pobarvana lesena baraka z vabljivim napisom »PEČENI KOSTANJI«. Ni stala vedno na istem mestu, kasneje se je nahajala tudi na levi strani pročelja piranskega sodišča. Naš mož, pek kostanjev – ista oseba, ki je nedolgo nazaj loščila čevlje – nas je razveseljeval z omamno aromo maronov. Ko si oktobra tam zagledal zeleno barako, si vedel, da je jesen tu. Prihajal je jesen za jesenjo, iz daljne Makedonije, od koder nam je po vsej verjetnosti prinašal ta zlati kostanj. Pri delu mu je pomagal mladenič, najbrž sorodnik ali celo sin. Zadolžen je bil za kurjavo peči in pripravo kostanja za peko. Jemal je kostanj za kostanjem iz jutaste vreče in jih zarezoval z nožičem, da ne bi pri peki počili.
Pripravljen kostanj je metal v star, oguljen lesen zabojček. Peč je bila skromna: prepolovljen bencinski sod, ki je imel na vrhu kovinsko rešeto in ob strani majhna vratca za kurjavo. Vsako jutro je pomočnik zakuril in kasneje dodal oglje, da je nastal močan žar. Potrpežljivo je mešal z lesenim loparjem, da so se kostanji lepo popekli (včasih tudi kakšen preveč, da je popolnoma zooglenel).
Pečen kostanj je hranil v lesenem zabojčku s pokrovom pod prodajnim pultom. Prodajalec, že mož v letih, ga je nudil v ličnih papirnatih kornetih, zvitih iz paki papirja. Obstajali sta dve merici, ena za majhno in druga za veliko porcijo, kar je bilo nazorno prikazano na risbi, prilepljeni na okno, kjer je bila napisana tudi cena. Le-ta je bila primerna za vsak žep.
Notranjost barake je bila borno opremljena: stene iz grobih lesenih desk, dva stola, na zadnjem zidu števec za elektriko (baraka je premogla vsega tri žarnice). Na zadnji steni nekaj okrasa: papirnata jugoslovanska zastava, zraven nje Titova slika in kakšen poster kake razgaljene lepotice ali »duplerica«, kot se je temu reklo. V ozadju je ves čas igral mali tranzistorski sprejemnik, ki je oznanjal, da trgovina posluje.
Le redkokdaj je bilo njegovo podjetje zaprto. Ponavadi takrat, ko mu je začasno zmanjkalo kostanja, ki ga je prodajal v ogromnih količinah in s tem verjetno preživljal številno družino. Bil je znanilec jeseni in hladnih dni. Klima je bila takrat drugačna, letni časi pa bolj predvidljivi.
Nam, mulariji, je bil piranski kostanjar v posebno veselje, saj je bil pečen kostanj skoraj obvezna oprema ob obisku kino predstav v kinu Tartini. Bil je tako vroč, da si moral zelo paziti, da se nisi opekel. Ko si pojedel porcijo, si imel roke črne kot rudar v premogovniku. V svoji mladostni objestnosti so mnogi olupke metali na tla dvorane – kakšna groza za biljeterja in čistilko. Osebje kina je to dokaj mirno prenašalo, saj so vedeli, da to ne bo trajalo v nedogled.
Ta zelena baraka nam je skozi mnoge jeseni prinašala veselje, saj je bil kostanj res dober – mehek, zlatorumen in zelo okusen.
Prišel pa je konec tudi za junaka naše zgodbe.
Nemirni dogodki ob razpadu bivše skupne države so odnesli njegovo barako in kostanj v skupni spomin naše mladosti, kjer kot legenda prebiva še danes. Kasneje je bilo še nekaj poskusov obuditve peke kostanja v Piranu, vendar neuspešno. Vesel pa sem, da sem obudil spomin na tega dobrega, tihega, delavnega in za nas brezimnega moža. Ujel sem ga v objektiv kamere in ga ohranil v trajnem spominu.
Roberto D’Ans, december 2021