Prvi, ki je dobil leta 1880 obrtno dovoljenje za opravljanje predilniške in tekstilne proizvodnje pri nas, je bil tehnik Julius Schwarz iz Trsta. Tri leta pozneje se mu je pridružil družabnik Evgen Zublin, trgovec iz Manchestra.
Schwarz je dobro obvladal tekstilno tehnologijo, bil povezan z italijanskimi tekstilci, trgovci in bankirji, Zublin pa je imel izkušnje z bombažem, dobro se je poznal s poslovnimi krogi, vedel za špekulacije bombažnih borz in imel zveze z nemškimi bankami. Njuno podjetje se je hitro razvijalo in oba sta iz tako močnega kapitalskega zaledja privabila družabnike. Že leta 1886 je bila z njimi podpisana pogodba, ustanovila se je komanditna družba z naslovom Baumwollspinnerei und Weberei SCHWARZ, ZUBLIN & Coie, Littai. To leto, ko so bili izdelani tudi načrti za tovarno, kakršna stoji z razširitvami še danes, štejemo za rojstvo litijske predilnice.
Leta 1892 je bilo v Litiji zgrajeno skladišče in tovarniški industrijski tir, leto kasneje pa še črpalna postaja za črpanje savske vode.
Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je pričel proces združevanja kapitala, izoblikovale so se močne industrijske družbe, ki so se borile za monopol, manjša podjetja so propadala. V zaledju Trsta se je tekstilna industrija združila pod firmo Ritter, Rittmayer. Zaradi velikih kreditov, ki sta jih družini Brunner in Kuffler, tržaški in dunajski finančniki, vložili v litijsko predilnico, sta prva ustanovitelja in ostali družabniki povsem izgubili upravno moč in podjetje je leta 1909 prešlo pod omenjeno firmo. Tovarna je kljub lastniški preobrazbi normalno delovala, le tkalnico je prenesla v Gorico, na ta račun pa povečala predilniško dejavnost, ves čas se je strojno posodabljala. Stroje so poganjali parni kotli in električni motorji.
Družina Mautner je v sodelovanju z dunajsko banko Bodenkreditanstalt leta 1905 ustanovila tekstilni koncern. Mautnerjev koncern se je širil po vsej Avstro-Ogrski in Nemčiji in leta 1916 pokupil vse delnice delniške družbe Združenih avstrijskih tekstilnih industrij, v katero je bila vključena tudi tekstilna tovarna v Litiji. Tega leta je predilnica zaradi vojne prenehala delovati, obstala je za štiri leta. Mautnerjev kapital se na novonastale meje ni oziral, svojih 39 tovarn je le porazdelil po državah. Razpadel je na avstrijski, češki, madžarski in jugoslovanski del. Leta 1923 se je družba v novi Jugoslaviji preimenovala v Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner in je vsebovala predilnico v Litiji in tkalnico v Preboldu. Naše ozemlje je bilo skoraj brez tekstilne industrije in obe sestrski tovarni sta delali v velikem poletu. Od vseh Mautnerjevih podjetij v omenjenih državah je bilo to najbolj uspešno. Družba je bila zelo aktivna, že naslednje leto se je razširila in osnovala Beogradsko tekstilno industrijo v Beogradu, ki je s povečanjem in modernizacijo hitro postala največja tekstilna tovarna na Balkanu. Jugoslavija je vzpodbujala domačo tekstilno industrijo in ji dajala velike kredite. Država je ukinila carino za uvoz rabljenih strojev in s tem privabila avstrijske in češke tekstilce, da so začeli graditi tekstilne tovarne pri nas. S tujim kapitalom pa je prišlo k nam tudi tuje vodilno osebje.
Leta 1892 je bilo v Litiji zgrajeno skladišče in tovarniški industrijski tir, leto kasneje pa še črpalna postaja za črpanje savske vode.
Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je pričel proces združevanja kapitala, izoblikovale so se močne industrijske družbe, ki so se borile za monopol, manjša podjetja so propadala. V zaledju Trsta se je tekstilna industrija združila pod firmo Ritter, Rittmayer. Zaradi velikih kreditov, ki sta jih družini Brunner in Kuffler, tržaški in dunajski finančniki, vložili v litijsko predilnico, sta prva ustanovitelja in ostali družabniki povsem izgubili upravno moč in podjetje je leta 1909 prešlo pod omenjeno firmo. Tovarna je kljub lastniški preobrazbi normalno delovala, le tkalnico je prenesla v Gorico, na ta račun pa povečala predilniško dejavnost, ves čas se je strojno posodabljala. Stroje so poganjali parni kotli in električni motorji.
Družina Mautner je v sodelovanju z dunajsko banko Bodenkreditanstalt leta 1905 ustanovila tekstilni koncern. Mautnerjev koncern se je širil po vsej Avstro-Ogrski in Nemčiji in leta 1916 pokupil vse delnice delniške družbe Združenih avstrijskih tekstilnih industrij, v katero je bila vključena tudi tekstilna tovarna v Litiji. Tega leta je predilnica zaradi vojne prenehala delovati, obstala je za štiri leta. Mautnerjev kapital se na novonastale meje ni oziral, svojih 39 tovarn je le porazdelil po državah. Razpadel je na avstrijski, češki, madžarski in jugoslovanski del. Leta 1923 se je družba v novi Jugoslaviji preimenovala v Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner in je vsebovala predilnico v Litiji in tkalnico v Preboldu. Naše ozemlje je bilo skoraj brez tekstilne industrije in obe sestrski tovarni sta delali v velikem poletu. Od vseh Mautnerjevih podjetij v omenjenih državah je bilo to najbolj uspešno. Družba je bila zelo aktivna, že naslednje leto se je razširila in osnovala Beogradsko tekstilno industrijo v Beogradu, ki je s povečanjem in modernizacijo hitro postala največja tekstilna tovarna na Balkanu. Jugoslavija je vzpodbujala domačo tekstilno industrijo in ji dajala velike kredite. Država je ukinila carino za uvoz rabljenih strojev in s tem privabila avstrijske in češke tekstilce, da so začeli graditi tekstilne tovarne pri nas. S tujim kapitalom pa je prišlo k nam tudi tuje vodilno osebje.
Nastajale so nove tovarne, ki so leta svetovne gospodarske krize, od 1930 do 1933, razmeroma dobro prestale. Vse do predvojnih let je predilnica na račun cenene in številne delovne sile izkazovala letne dobičke, tedaj pa so se zaradi bližajoče vojne pričele težave z dobavo bombaža. Leta 1940 se je preskrba z bombažem tako poslabšala, da je v tovarni delala le ena izmena delavcev v turnusih. Temu je sledila tudi za dobro četrtino zmanjšana plača, čakajoči pa so prejemali le minimalno podporo, ki ni zadoščala za preživetje.
Leta 1941 so tovarno zasedli Nemci. Nemške oblasti so po zasedbi zamenjale ves vodilni vrh. Proizvodnja se je počasi manjšala in konec leta 1944 povsem prenehala. Tovarna je pričela delati spet po osvoboditvi, leta 1950 pa so jo prevzeli delavci v samoupravljanje.
