Trinko je bil človek globoke vere in znanosti. Verjel je v sobivanje dveh kultur, v kulturni dialog. Na vseh področjih svojega delovanja se je prepustil čustvom do svojega ljudstva, vsemu je želel dati dva temeljna pridiha – verskega in narodnega.
Uvrščamo ga med slovenske narodne buditelje druge polovice 19. stoletja. Njegov vstop v slovensko zgodovinopisje je zaznamoval posluh za domoznanstvo Beneške Slovenije. Na pobudo zgodovinarja Simona Rutarja, s katerim si je veliko dopisoval, je seznanjal matično domovino s težavami in stanjem Slovencev v Italiji. Obenem je Rutarju veliko pomagal s podatki o Beneški Sloveniji.
V zapuščini je hranjenih petnajst pisem, ki jih je Simon Rutar poslal Trinku med letoma 1885 in 1899. Februarja 1886 mu Rutar piše: »Najprej moram se Vam najprisrčnejše zahvaliti za Vaš trud, s katerim ste sestavili imenik vasij v beneškej Sloveniji. Oprostili mi boste, da se poslužujem pravice, ki ste mi jo dali v zadnjih vrsticah Vašega cenjenega lista in da Vam stavim naslednja vprašanja /…/« (26. 2. 1886) Teh je kar dvajset o vaseh in še petnajst o gorah in rekah.
Trinko je najbrž odgovoril, saj Rutar v drugem pismu piše: »Morete si misliti, da sem radostno prejel zadnje Vaše pismo /…/ Prisrčna Vam hvala za vsa pojasnila, katera bodem v svojem času porabil.« (nedatirano, 1886)
Furlanski geografi s Trinkom na čelu so v začetku 20. let dvajsetega stoletja zasnovali skupino geografov, ki je bila priznana za pravo šolo geografije. Njeno delovanje je omogočilo nastanek Vodnika po Julijskih Predalpah (Guida delle Prealpi Giulie) in vrste individualnih del, med katera spadata tudi Trinkovi deli Hajdimo v Rezijo! in Beneška Slovenija ter članki, ki jih je objavljal v reviji furlanskih geografov in alpinistov In Alto.
V svojih geografskih spisih se osredotoča na krajevne značilnosti in tradicijo Beneške Slovenije. Iz njih je mogoče čutiti utrip preteklosti, hkrati pa so izhodiščna točka za široko rekonstrukcijo časa, ki ga ni več. Opisoval je pokrajino in kraje, gospodarstvo in družbene vzorce, popisal in predstavil je naravne lepote in turistične zanimivosti, v njegovem opusu najdemo tudi pohodniške spise. Pisal je o dobrih gostilnah, kmečkih hišah in kozolcih, o lokalni obrti. Veliko pozornosti je namenil lokalnim zgodbam in pripovedkam, iz katerih je izluščil modrosti in navade.
Leta 1902 je bil izvoljen v videmski pokrajinski svet kot pokrajinski svetovalec. Zagovarjal je katoliški tisk, pomagal pri ustanovitvi katoliške banke v Vidmu. Skrbel je za Benečijo in širšo okolico; potegoval se je za infrastrukturo, živinorejo, kmetijstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, za ustanovitev urada za delo v Vidmu, pomoč izseljencem ter ljudem z motnjami v duševnem razvoju. Želel si je, da bi Benečija postala duhovno in kulturno avtonomna z vsemi pogoji za dostojno življenje svojih prebivalcev.
