Žička kartuzija je kartuzijanski samostan v dolini sv. Janeza Krstnika, v bližini naselja Žiče na Štajerskem, v občini Slovenske Konjice. Kartuzija je nastala v letih od 1160 do 1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina.
Ustanovitelja sta bila štajerski mejni grof Otokar III. in njegov sin Otokar IV. iz rodbine Traungaucev. Otokar III. omenja, da je bila posest obdana z visokimi hribi in da je bila prav zato primerna za naselitev kartuzijanov. To posest si je pridobil z zamenjavo z Leopoldom Konjiškim – imenovali so jo po svojem zavetniku, Dolina sv. Janeza Krstnika. Ob visokem gotskem slopastem znamenju naj bi bil kraj, kjer je Otokar od Janeza Krstnika sprejel naročilo, naj zgradi samostan oz. kjer naj bi se mu med lovom v naročje zatekel zajec – od tu ime „Zajckloster”.
To je bil prvi samostan kartuzijanskega reda zunaj matičnih dežel Francije in Italije, sicer 19. po vrsti. Gradnjo je vodil prvi prior Beremound grof Cornwallski. Graditelj je bil znameniti konverz Aynard, ki je sodeloval pri gradnji tudi ostalih kartuzij po Evropi. Gradili so na dveh lokacijah: zgornji samostan za menihe in spodnji za brate. Začeli so se težki časi za kartuzijane zaradi postavljanja poslopij, ureditve meja, privajanja novim podnebnim in krajevnim razmeram, slabe zemlje za obdelavo. Otokar IV. jih je zato oprostil vseh davkov. Tako sta obe cerkvi I. 1190 doživeli posvetitev.
V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče pod vodstvom dveh babenbezanov, Leopolda V. in VI. povzpela do enega najpomembnejših kartuzijanskih samostanov v Evropi. Tu je bil od leta 1335 do leta 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in od leta 1391 do leta 1410 sedež generalnega priorja rimske obedience. S tem je Žička kartuzija prevzela vlogo osrednjega samostana, namesto Grand Chartreuse (velike kartuzije v Franciji) in za skoraj 20 let postala metropola vzhodnega kartuzijanskega reda. V letih od 1398 do združitve I. 1410 je tu deloval tretji generalni prior Stefan Macone, prijatelj sv. Katarine Sienske, ki si je prizadeval za združitev vzhodnih in zahodnih kartuzijanov in ga tudi dosegel s sporazumnim dogovorom z zahodnim generalnim priorjem iz Velike kartuzije I. 1410. Prizadeval si je tudi za enotnost in združitev takrat razdeljene cerkve (dva papeža, v Rimu in Avignonu) ter posledično tudi politično na V in Z razdeljenega takratnega evropskega prostora. S svojo diplomatsko spretnostjo in ugledom, ki si ga je pridobil ob svoji prijateljici in zavetnici sv. Katarini Sienski, mu je to tudi uspelo. S Štefanom Maconejem je bila Žička kartuzija evropski politični epicenter.
V tej kartuziji je bila tudi ena izmed največjih tedanjih knjižnic. Nad cerkvijo ecclesio major naj bi se nahajalo nad 2000 zvezkov (30. maj 1478 – popotni dnevnik tajnika vizitatorja Paola Santonina, oglejskega patriarha). V to vsoto pa niso vštete knjige, ki so bile pri patrih, v cerkvi in mnoge posojene po ostalih kartuzijah. Ta podatek izpričuje izjemen kulturni pomen v tedanjem času, saj je imela vatikanska knjižnica okoli 2500 knjig. V času turških vpadov so zaradi obrambe brate iz spodnjega samostana preselili v zgornji samostan. Okoli I. 1444 so zgornje stavbe predelali in utrdili. Kljub temu je bila škoda zaradi turških vpadov velika, pobitih ogromno menihov, porušenih in izropanih več stavb. L. 1782 je avstrijski cesar Jožef II. Žičko kartuzijo z mnogimi drugimi samostani v avstrijskih deželah razpustil, saj so samostani odstopali od njegovih idej in naukov o gospodarstvu.
To je bil prvi samostan kartuzijanskega reda zunaj matičnih dežel Francije in Italije, sicer 19. po vrsti. Gradnjo je vodil prvi prior Beremound grof Cornwallski. Graditelj je bil znameniti konverz Aynard, ki je sodeloval pri gradnji tudi ostalih kartuzij po Evropi. Gradili so na dveh lokacijah: zgornji samostan za menihe in spodnji za brate. Začeli so se težki časi za kartuzijane zaradi postavljanja poslopij, ureditve meja, privajanja novim podnebnim in krajevnim razmeram, slabe zemlje za obdelavo. Otokar IV. jih je zato oprostil vseh davkov. Tako sta obe cerkvi I. 1190 doživeli posvetitev.
V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče pod vodstvom dveh babenbezanov, Leopolda V. in VI. povzpela do enega najpomembnejših kartuzijanskih samostanov v Evropi. Tu je bil od leta 1335 do leta 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in od leta 1391 do leta 1410 sedež generalnega priorja rimske obedience. S tem je Žička kartuzija prevzela vlogo osrednjega samostana, namesto Grand Chartreuse (velike kartuzije v Franciji) in za skoraj 20 let postala metropola vzhodnega kartuzijanskega reda. V letih od 1398 do združitve I. 1410 je tu deloval tretji generalni prior Stefan Macone, prijatelj sv. Katarine Sienske, ki si je prizadeval za združitev vzhodnih in zahodnih kartuzijanov in ga tudi dosegel s sporazumnim dogovorom z zahodnim generalnim priorjem iz Velike kartuzije I. 1410. Prizadeval si je tudi za enotnost in združitev takrat razdeljene cerkve (dva papeža, v Rimu in Avignonu) ter posledično tudi politično na V in Z razdeljenega takratnega evropskega prostora. S svojo diplomatsko spretnostjo in ugledom, ki si ga je pridobil ob svoji prijateljici in zavetnici sv. Katarini Sienski, mu je to tudi uspelo. S Štefanom Maconejem je bila Žička kartuzija evropski politični epicenter.
V tej kartuziji je bila tudi ena izmed največjih tedanjih knjižnic. Nad cerkvijo ecclesio major naj bi se nahajalo nad 2000 zvezkov (30. maj 1478 – popotni dnevnik tajnika vizitatorja Paola Santonina, oglejskega patriarha). V to vsoto pa niso vštete knjige, ki so bile pri patrih, v cerkvi in mnoge posojene po ostalih kartuzijah. Ta podatek izpričuje izjemen kulturni pomen v tedanjem času, saj je imela vatikanska knjižnica okoli 2500 knjig. V času turških vpadov so zaradi obrambe brate iz spodnjega samostana preselili v zgornji samostan. Okoli I. 1444 so zgornje stavbe predelali in utrdili. Kljub temu je bila škoda zaradi turških vpadov velika, pobitih ogromno menihov, porušenih in izropanih več stavb. L. 1782 je avstrijski cesar Jožef II. Žičko kartuzijo z mnogimi drugimi samostani v avstrijskih deželah razpustil, saj so samostani odstopali od njegovih idej in naukov o gospodarstvu.
