Fran Serafin Vilhar je bil rojen 5. januarja leta 1852 kot šesti med devetimi otroki Miroslava Vilharja in njegove žene Josipine Dejak. Večino svoje mladosti je preživel na očetovem gradu Kalec pri vasi Zagorje na Pivškem. Razen nekaj let se je šolal pretežno doma ob pomoči domačih učiteljev, izpite pa je polagal na gimnaziji v Trstu.
Že zelo zgodaj je pokazal glasbeno nadarjenost. Klavir je obvladal že pri desetih letih. Igral je kar po posluhu, že trinajstleten pa je zložil tudi svojo prvo skladbo z naslovom »Domovini«. Seveda naivno oblikovano, saj glasbene teorije še ni poznal. Želel je postati poklicen glasbenik, za šolanje pa je staršem primanjkovalo denarja. Vse je kazalo, da bo postal le uradnik na pivški železniški postaji, vendar ga že leta 1870 najdemo na orglarski šoli v Pragi. Pomagal naj bi mu zadetek na loteriji. K igri so ga pritegnili prijatelji, po pripovedih pa je za srečno stavo uporabil hišno številko postojnske mladenke, v katero se je zagledal, in višino zneska, ki ga je nekoč priigral na kartah. Praško glasbeno šolo je končal z odliko in predčasno. Že po dveh letih se je tudi poročil z Marijo Hajek, sestro svojega sošolca in hčerko družine, pri kateri je stanoval, našel pa si je že tudi zaposlitev. Zaradi materialne stiske kar prvo, ki je bila na razpolago, čeprav je bila v oddaljeni Beli Crkvi v Banatu. Že leta 1873 si je našel bolje plačano delu v Temišvaru, kjer se je srečal z nekaj že uveljavljenimi glasbeniki, z Johannesom Brahmsom in Franzem Lisztom na primer, nadaljnja poklicna pot pa ga je vodila skozi Karlovac, Sisak, Split in Gospič do Zagreba, kjer se je končno ustalil. Kruh si je služil kot učitelj petja, zborovodja, organist in pianist, le v Karlovcu je bil tri leta tudi ravnatelj tamkajšnjega Glasbenega zavoda. Delo z glasbo ga je navduševalo, v okolju pa ni bil vedno dobro sprejet. Z vnašanjem slovanskih elementov v splitsko cerkveno glasbo in petje zbora tamkajšnje katedrale se je zameril Italijanom, ki so v njegovem času v mestu prevladovali. Očitali so mu celo nošenje »surke«, suknjiča, okrašenega z narodnimi vzorci, pogosto ogrnjenega samo preko leve rame, ki je bilo med Hrvati stvar narodnega ponosa. Neredko so za njim tekali otroci in po italijansko vpili: »Glejte, maškara gre!« Tudi Hrvati mu niso bili vedno naklonjeni. Posebej se je zameril Ivanu pl. Zajcu, takrat najpopularnejšemu hrvaškemu glasbeniku. Med bivanjem v Karlovcu mu je namreč v pismu naivno predlagal popravek napake v neki skladbi s pripombo, da je gotovo nastala zaradi tiskarske napake. Popravka pa ni zameril samo Zajc, ampak tudi vsi njegovi prijatelji. Fran Serafin je posledice čutil še po 10. letih, leta 1891, ob prihodu v Zagreb. Računal je na zaposlitev v Hrvaškem glasbenem zavodu in na mesto kapelnika v mestnem gledališču, pa ni dobil ne enega in ne drugega. Celo priznanja, ki jih je dobil za svoje delo niso pomagala. Leta 1890 je na primer na natečaju Hrvaške pevske zveze za poslane skladbe dobil prvo, drugo in četrto nagrado. Kljub temu se je moral skozi prvo zagrebško leto preživljati z zasebnim poučevanjem glasbe, nato pa je 20 let učil glasbo na zagrebški realki. Vodil je kar nekaj pevskih zborov, med njimi tudi pevce cerkve sv. Marka, kar je bila za zagrebške glasbenike posebna čast.
Franu Serafinu sta se v zakonu rodili dve hčerki, Marinka in Bogomila, vendar je prva kmalu umrla. Leta 1901 je Vilharju umrla tudi soproga Marija. Štiri leta kasneje se je znova poročil z Anko Ulrich, zveza pa je ostala brez potomcev. Sam je svojo življenjsko pot končal leta 1928. Pokopan je v družinskem grobu na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
