V zbirki je predstavljena življenjska pot Paracelsusa in njegova najpomembnejša dela.
Paracelsus se je rodil okrog leta 1493 v Einsiedelnu v Švici. Njegovoče Wilhelm Bombast von Hohenheim je bil švabski obubožani plemič, kise je priselil v Švico in se oženil z Els Ochsner. Mati, ki je bolehalaza shizofrenijo, je kmalu (1502) umrla, tako da sta ostala z očetomsama; drugih otrok ni bilo. Preselila sta se v Beljak na Koroškem, kjerje oče postal mestni fizik (zdravnik) in učitelj na rudarski šoli. Podočetovim vodstvom je Paracelsus že kot otrok spoznal dela antičnihbotanikov in zdravnikov ter si pridobil tudi rudarsko in kemijskoznanje. Natančnih podatkov o njegovih prvih študijskih letih nimamo,saj se raziskovalci njegovega življenja v mnenjih zelo razhajajo. Zeloverjetno pa je odšel na študij na Dunaj, nato pa v Ferarro na študijmedicine, ki ga je zaključil leta 1516 ali 1517. Po tedanji navadi sonovopečeni zdravniki odšli na daljše potovanje in tako je tudiParacelsus potoval po Španiji, Nemčiji, Prusiji, Litvi, Poljski,Madžarski, Vlaški, Sedmograški, Hrvaški in Kranjski, torej tudi ponaših krajih. Nekateri raziskovalci menijo, da je med leti popotovanjaprehodil skoraj vso Evropo ter obiskal celo Skandinavijo in Anglijo inse mudil tudi v Konstantinoplu v času, ko je bil ta že pod Turki. Medpotjo je spoznaval ljudsko medicino, s čimer je dopolnil svoje kirurškoznanje, saj je poudarjal, da se zdravnik naj ne uči samo teorije, ampaktudi tisto »kar vidijo oči in otipajo prsti,« saj je znanje v izkustvu.Ko se je leta 1523/24 po svojem prvem velikem potovanju vračal prekoHrvaške v Slovenijo, je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji inprvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojavmerkurializma). Na poti proti Beljaku naj bi se po mnenju nekaterihraziskovalcev za daljši čas ustavil tudi na Ptuju, o čemer bo še večgovora v nadaljevanju.
Po vrnitvi v Beljak leta 1524 jeParacelsus začel z zdravniško prakso. Ker pa zanjo ni bilo pravihmožnosti se je še istega leta odpravil v Salzburg in odprl prakso.Tukaj je začel urejati zapiske s potovanja in tako so nastali prvitraktati o izvoru, znakih, vzrokih in zdravljenju bolezni. V Salzburgupa se Paracelsus ni zadržal dolgo, saj je zaradi simpatiziranja skmeti v kmečkem uporu izgubil premoženje in moral zapustiti mesto. Leta1526 je prišel v Stra?burg in nato v Basel, kjer so ga imenovali zamestnega zdravnika in profesorja medicine na univerzi. Tam je predavalpatologijo, kirurgijo in interno medicino. Pri pridobitvi teh pomembnihslužb naj bi mu pomagal tudi slavni renesančni humanist ErazemRotterdamski, ki se je ravno takrat mudil v Baslu in bil navdušen nadParacelsusovim delom. Ker je bil Paracelsusov vzornik Luter, je tudisam po zgledu slavnega reformatorja na lesena vrata univerze pribilprogram predavanj, kjer je med drugim zapisal, da bodo njegovapredavanja javna (kar v tistem času ni bil običaj) in v nemškem jezikunamesto v latinščini. Naslednji incident se je zgodil, ko je namestnem trgu je s študenti zakuril kres in nanj zmetal Galenove inAvicennove knjige, ki sta bila tisti čas avtoriteti na področjumedicine.
Osnova medicinski doktrini tega časa je bil t.i.humoralna patologija, katere avtor je bil Galen. Po njej je telosestavljeno iz štirih telesnih sokov: krvi, sluzi, rumenega ter črnegažolča. Kadar so vsi ti sokovi v ravnovesju, je človek zdrav, če papride do prevladovanja enega izmed njih, nastanejo različne bolezni.Paracelsus pa je zastopal tedaj revolucionarno stališče, da vseživljenjske funkcije povzročajo kemični procesi. Prav tako je menil, daso bolezni posledice kemičnih sprememb v organizmu in jih je zato trebazdraviti s kemičnimi sredstvi. Zelo pomembna novost, ki jo je uvedel vmedicino, je tudi načelo, da specifična bolezen potrebuje specifičnozdravljenje. Prej je namreč veljalo prepričanje, da pomeni bolezenizgubo ravnovesja telesnih substanc, ki jih je treba za ozdravitev samospet postaviti v ravnovesje. Njegovo spoznanje, da ima vsaka kemikalijadoločen učinek na telo, ki ga lahko uporabimo pri zdravljenju, je šedanes temelj medicine. Zdravila je izdeloval iz kemičnih snovi kot sožveplo, svinec, živo srebro, itd., ni pa izdeloval tedaj aktualnihalkimističnih izdelkov kot so kamen modrosti (ki spreminja navadnekovine v srebro ali zlato) ali zdravilnega eliksirja, ki bi ohranjalvečno mladost. V njegovem delu je pomembno, da je mdr. v terapijouvedel mineralne vode, za zdravljenje priporočal tudi zdravilnazelišča in pri terapiji uvedel natančno odmerjanje zdravil. Med prvimije opisal škodljivo delovanje nekaterih kovin npr. živega srebra narudarje, kar so prvi opisi poklicnih bolezni. Menil je tudi, da so vkozmosu sile, ki vplivajo na človeško počutje in zdravje ter sezavzemal se je za duševne bolnike, saj je bil prepričan, da jedotedanje prepričanje o obsedenosti teh bolnikov s hudičem napačno.Zanimivo pa je, da je nasprotoval anatomskim študijam človeškegatelesa, ki so bile za poznejši razvoj medicine zelo pomembne.
Zaradisvojih prepričanj se je Paracelsus kmalu zapletel v spor z zagovornikitradicionalne medicine. Razmere so se kmalu tako zaostrile, da je moralzapustiti Basel. Takrat je začel svoje drugo dolgo študijsko potovanje,ki je trajalo trinajst let, vse do njegove smrti leta 1541. Ta čas jeizpolnil s pisateljsko dejavnostjo in napisal številna dela okirurgiji, astrologiji ter teoloških vprašanjih. V času njegovega življenja njegovi smrti je izšlo le malo del, večina jih je bila izdanih šele po njegovi smrti.
Po vrnitvi v Beljak leta 1524 jeParacelsus začel z zdravniško prakso. Ker pa zanjo ni bilo pravihmožnosti se je še istega leta odpravil v Salzburg in odprl prakso.Tukaj je začel urejati zapiske s potovanja in tako so nastali prvitraktati o izvoru, znakih, vzrokih in zdravljenju bolezni. V Salzburgupa se Paracelsus ni zadržal dolgo, saj je zaradi simpatiziranja skmeti v kmečkem uporu izgubil premoženje in moral zapustiti mesto. Leta1526 je prišel v Stra?burg in nato v Basel, kjer so ga imenovali zamestnega zdravnika in profesorja medicine na univerzi. Tam je predavalpatologijo, kirurgijo in interno medicino. Pri pridobitvi teh pomembnihslužb naj bi mu pomagal tudi slavni renesančni humanist ErazemRotterdamski, ki se je ravno takrat mudil v Baslu in bil navdušen nadParacelsusovim delom. Ker je bil Paracelsusov vzornik Luter, je tudisam po zgledu slavnega reformatorja na lesena vrata univerze pribilprogram predavanj, kjer je med drugim zapisal, da bodo njegovapredavanja javna (kar v tistem času ni bil običaj) in v nemškem jezikunamesto v latinščini. Naslednji incident se je zgodil, ko je namestnem trgu je s študenti zakuril kres in nanj zmetal Galenove inAvicennove knjige, ki sta bila tisti čas avtoriteti na področjumedicine.
Osnova medicinski doktrini tega časa je bil t.i.humoralna patologija, katere avtor je bil Galen. Po njej je telosestavljeno iz štirih telesnih sokov: krvi, sluzi, rumenega ter črnegažolča. Kadar so vsi ti sokovi v ravnovesju, je človek zdrav, če papride do prevladovanja enega izmed njih, nastanejo različne bolezni.Paracelsus pa je zastopal tedaj revolucionarno stališče, da vseživljenjske funkcije povzročajo kemični procesi. Prav tako je menil, daso bolezni posledice kemičnih sprememb v organizmu in jih je zato trebazdraviti s kemičnimi sredstvi. Zelo pomembna novost, ki jo je uvedel vmedicino, je tudi načelo, da specifična bolezen potrebuje specifičnozdravljenje. Prej je namreč veljalo prepričanje, da pomeni bolezenizgubo ravnovesja telesnih substanc, ki jih je treba za ozdravitev samospet postaviti v ravnovesje. Njegovo spoznanje, da ima vsaka kemikalijadoločen učinek na telo, ki ga lahko uporabimo pri zdravljenju, je šedanes temelj medicine. Zdravila je izdeloval iz kemičnih snovi kot sožveplo, svinec, živo srebro, itd., ni pa izdeloval tedaj aktualnihalkimističnih izdelkov kot so kamen modrosti (ki spreminja navadnekovine v srebro ali zlato) ali zdravilnega eliksirja, ki bi ohranjalvečno mladost. V njegovem delu je pomembno, da je mdr. v terapijouvedel mineralne vode, za zdravljenje priporočal tudi zdravilnazelišča in pri terapiji uvedel natančno odmerjanje zdravil. Med prvimije opisal škodljivo delovanje nekaterih kovin npr. živega srebra narudarje, kar so prvi opisi poklicnih bolezni. Menil je tudi, da so vkozmosu sile, ki vplivajo na človeško počutje in zdravje ter sezavzemal se je za duševne bolnike, saj je bil prepričan, da jedotedanje prepričanje o obsedenosti teh bolnikov s hudičem napačno.Zanimivo pa je, da je nasprotoval anatomskim študijam človeškegatelesa, ki so bile za poznejši razvoj medicine zelo pomembne.
Zaradisvojih prepričanj se je Paracelsus kmalu zapletel v spor z zagovornikitradicionalne medicine. Razmere so se kmalu tako zaostrile, da je moralzapustiti Basel. Takrat je začel svoje drugo dolgo študijsko potovanje,ki je trajalo trinajst let, vse do njegove smrti leta 1541. Ta čas jeizpolnil s pisateljsko dejavnostjo in napisal številna dela okirurgiji, astrologiji ter teoloških vprašanjih. V času njegovega življenja njegovi smrti je izšlo le malo del, večina jih je bila izdanih šele po njegovi smrti.
Najpomembnejša dela:
- Grosse Wundarznei (1536)
- De morbis invisibilibus (1565)
- Astronomia magna (1571)
- De modo Pharmacandi (1562)
- Koroški spisi ( 1564)
- Opus chirurgicum (1581)