Prispevek prikazuje življenje Gašperja Križnika, njegovo rodbino in delo tega zavzetega ljudskega zbiralca narodnega blaga iz Motnika. Svoje življenje je posvetil zbiranju slovstvene folklore, zapisane v dialektu. Precej zbranih pripovedk, pesmi in drugega gradiva je bilo objavljenih, ogromno prispevkov iz vseh področij pa še čaka na objavo. V samozaložbi je že leta 1874 v Celovcu s psevdonimom Podšavniški izdal Slovenske pripovedke iz Motnika, ki naj bi bila prva znana izdaja slovenskih pripovedk.
ROJSTVO NA BELI IN DRUŽINA »ŠPANOVIH«
Gašper Križnik se je rodil 5. januarja 1848 kot prvi otrok siromašnih kmečkih staršev na Beli št. 3 pri Motniku. Tako se je takrat imenovalo naselje severno od Motnika, ki je spadalo pod Kranjsko. Od te tako imenovane motniške Bele (na Beli) je treba ločiti špitalsko Belo (v Beli), ki obsega več zaselkov na levem in desnem bregu zgornjega dela doline potoka Motnišnice do preko 900 m visoke kmetije Slopnik. Rojstna hiša, po domače pri »Španu«, stoji med ruševinami motniškega gradu in farno cerkvijo sv. Jurija ter podružnično cerkvijo sv. Marije Magdalene. Že 1850 se je to naselje preimenovalo v Zgornji Motnik. Hiša, v kateri še vedno živijo potomci njegovega brata, ima sedaj številko Motnik 28.
Gašper Križnik je bil krščen že na dan rojstva, kot krstna botra sta v krstnem listu vpisana Lebenichnik (Lebeničnik) Johan in Koroschitz (Korošec) Gertraud. Krstitelj je bil Mihael Braucher, ki je bil župnik v Motniku od 1840 do 1853.
Njegov oče Štefan Križnik, rojen 25. 12. 1821, je bil posestnik četrtinske (male) kmetije Bela 3. Stari oče je bil (Matthaus) Matevž Križnik, stara mati pa Uršula Kropivšek. Matevž Križnik 1834 kupil razvaline motniškega gradu. Hiša je bila nekdaj grajska sušilnica, ki so jo preuredili v stanovanjsko hišo. Štefan Križnik se je 23. avgusta 1847 poročil z Marijo Aubelj, rojeno 4. junija 1821 v Trgu Motnik št. 25. Njena starša sta bila Bartalame Aubelj in Uršula Stojan.
Oče Štefan Križnik je umrl 30. novembra 1890, star 69 let, mati Marija je umrla 28. avgusta 1908, stara 87 let (živela je 4 leta dlje kot sin Gašper in nekaj mesecev dlje kot Gašperjeva žena). Imela sta 5 otrok. Za najstarejšim Gašperjem se je 19. novembra rodil sin Franc, ki je umrl 20. 2. 1935, star 85 let, hči Marija se je rodila 10. februarja 1854, Ignatius 28. julija 1856 in najmlajši Laurentius 10. avgusta 1860, ki je umrl kot dojenček 2. oktobra 1860. Datum smrti Marije in Ignatiusa ni znan.
ŽIVLJENJE IN DELO V MLADOSTI DO PRESELITVE V TRG MOTNIK IN POROKE 1885
Gašper Križnik ni hodil v šolo, ampak se je sam naučil pisati in brati. Sam v pismu omenja, da je bil samouk in da so ga vzgajale knjige in revije. V Motniku je bila takrat že organizirana šola za silo, vendar jo je bilo treba plačevati, na revni kmetiji pa ni bilo denarja za šolanje otrok. Kot pričajo zgodovinski viri, je bil v času njegovega otroštva učitelj v Motniku župnik Gašperlin Janez (od 1853 do 1857), od 1859 naprej pa je bil zasilni učitelj Sajovic France (Urankar 1940: 92). ta je tudi zbiral narodno blago za dr. Karla Štreklja in sodeloval s Slovensko matico v Ljubljani. Njegova zbirka Narodne pesmi, pregovori, pripovedke, običaji, vraže in imena iz Motnika iz leta 1869 je ohranjena v Štrekljevi zapuščini (ŠZ 7/79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 96, 87, 88, 89). Zato lahko sklepamo, da se je Gašper Križnik zgledoval po njem in tudi sam začel že v mladosti izpisovati stare motniške listine, zbirati slovstveno folkloro in zapisovati ustno izročilo, ki se nanaša na zgodovino in šege trga Motnik in njegove okolice. V Motniku se je priučil čevljarskega poklica. Delo čevljarja se je takrat večina izvajalo po hišah in na gorskih kmetijah, kjer so bile številne kmečke družine. Domačini so komaj čakali, kdaj bo prišel s čevljarskim košem naokrog, da bo povedal kaj novega. Kot čevljar je tudi po več dni delal pri eni družini in se pri njih prehranjeval in prenočeval. Znan je bil kot dober čevljar, ki je znal narediti tudi nove čevlje in škornje. Na sejmu je imel čevlje namočene v vodi v čebru, da je mimoidočim dokazoval, da so nepremočljivi. Pozneje je kot čevljar prodajal tudi šivanke, dreto za šivanje, sukanec za obleko in druge drobnarije. Sam v pismih navaja, da je bil pri čevljarstvu le pičel zaslužek, ki ni zadoščal za preživetje. Tako je čevljarsko delo dopolnjeval z zbiranjem pesmi in pripovedk, zgodovinskih podatkov, izvora imen, skratka zapisoval je vse, kar se mu je zdelo zanimivo. Za zapise, ki jih je pošiljal raznim ustanovam, je le redko dobil plačilo.
Zbrano gradivo je v pismih pošiljal različnim ustanovam, ki so v njegovem času zbirale in objavljale narodno blago, največ pa Slovenski Matici, ki je bila kot društvo za izdajanje znanstvenih in leposlovnih del ustanovljena leta 1864 v Ljubljani (Leksikon Cankarjeve založbe 2004: 989); bil je član tega društva in je plačeval članarino ter Društvu za poviesticu Jugoslavensku v Zagrebu, ki ga je ustanovil Ivan Kukuljevič Sakcinski (bil je tudi urednik Arkiva za povijesticu jugoslovensku). To društvo je bilo predhodnik leta 1866 ustanovljene Jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (Enciklopedija leksikografskog zavoda 1967: 690).
Dopisoval se je tudi s posamezniki, katerim je pošiljal tudi svoje prispevke:
Dr. JAN BADOUIN DE COURTENAY (1845 – 1929) je bil poljski jezikoslovec francoskega rodu in profesor na kazanski, dortpartski, sanktpeterburški in varšavski univerzi. Preučeval je slovensko dialektologijo, narečja v Reziji in splošno lingvistiko (Enciklopedija Jugoslavije II 1983: 543).
Dr. VALTAZAR BOGIŠIĆ (1834 – 1908) je bil črnogorski znanstveni delavec in doktor pravnih znanosti in filozofije, ki je preučeval in zbiral pravne šege Slovanov (Enciklopedija Jugoslavije II 1985: 45, 46).
FRANC SCHUMI je bil zgodovinar v Ljubljani, ki je zbiral in preučeval slovensko zgodovinsko gradivo (Urankar 1940: 95).
Dr. KAREL ŠTREKELJ (1859 – 1912) je bil doktor filozofije, slovenski jezikoslovec, etnograf ter literarni zgodovinar in znan zbiralec slovenskih narodnih pesmi (Leksikon Cankarjeve založbe 2004: 1059).
Križnikova pisma nam danes največ povedo o njegovem življenju in delu. Prvi prepričljiv dokaz o njegovem talentu in strasti za zbiranje folklornega gradiva je iz leta 1864, ko je bil star 16 let. Gre za podpis na dokumentu iz 18. stoletja, na katerem je pripis, kje je dokument našel. V Novicah so 4. novembra 1868 objavili povabilo Slovenske matice za pridobivanje novih zbirateljev narodnih stvari, na katerega se je Gašper Križnik z veseljem odzval. Navdušeno se le lotil dela in že čez pet mesecev so na sestanku odbora Slovenske Matice poročali o prvi Križnikovi pošiljki 58 narodnih pesmi iz Motnika. Sam je bil do svojih prvih poskusov zapisovanja precej kritičen. Tako je v Poročilu o zbiranju narodnih stvari, ki ga je leta 1875 priložil zbirki, poslani Janu Baudouinu de Courtenayu, o pesmih dejal: »Ker v tistem času nisem poznal metrike, pesmi nisem zapisal tako, da bi bile uporabne.« Njegovi napori, da najde pripovedovalce, da najde pravi način zapisa, so bili izredni, kar je sam tudi takole zapisal leta 1868: »Ljudje so govorili, da se mi bo zmešalo« (Matičetov 1981: 130 – 134).
Od ljudskih pesmi, ki so bile v tistem času najbolj iskane, a ne zahtevajo veliko časa za zapisovanje, je prešel na zapisovanje narodne proze. Pri tem je moral mnogim pripovedovalcem tudi plačevati. Narodopisno gradivo so mu pripovedovali domačini, ljudje iz okolice, berači, vojaki, zaporniki, stranke v čevljarski delavnici, obiskovalci Motnika. S svojim 17-letnim učencem v delavnici je celo stavil za en goldinar, da ne zna povedati deset pripovedk, a je stavo izgubil in moral plačati. Včasih mu je pri zapisovanju pomagal tudi hlapec Miha Goste, za plačilo pa mu je dajal poper. Veliko gradiva je napisal tudi sam, saj je veliko bral časopise, revije, knjige, proučeval gradivo iz trškega arhiva in prehodil vse kraje od Kamnika do Celja, od Motnika do Zagorja, pa tudi kraje v Savinjski dolini. Zelo skrbno je zapisoval vsakdanje dogodke iz življenja in dela v Motniku.
Kako vestno je spremljal tudi izdaje vseh novih uradnih razglasov in drugih tiskovin v slovenskem jeziku, med drugim dokazuje tudi njegov članek v Letopisu matice slovenske v letu 1881 z naslovom Donesek k zgodovini slovenskega knjigoznanstva, ki dopolnjuje članek Petra Radicsa: Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih iz 1879. V tem prispevku Gašper Križnik navaja obširen seznam uradnih razglasov v slovenščini iz let 1784 – 1811, ki jih je našel v arhivu magistrata v Motniku, ter opozarja na slovenski knjigi Kako se seje lan iz 1805 in Veliki katekizem za cesarsko kraljeve slovenske šole na deželi iz let 1800 – 1830. Pri navedbi te knjige pa dodaja, da hrani dva odtisa tega katekizma in vsak je druge izdaje. Navaja, da je bil 5. maja 1784 na Dunaju izdan Red o prodaji tobaka, ki je bil na novo razglašen v Ljubljani 29. avgusta 1806, in ima svojeročni podpis cesarja Jožefa. Ta predpis je v nemškem in slovenskem jeziku ter vsebuje 41 paragrafov. Gašper Križnik v besedilu zanimivo razlaga, da zgodovinsko razpravo veleučenega g. Radicsa dopolnjuje s seznamom nekoliko še ne priobčenih tiskanih zakonov, razglasov in drugih slovenskih tiskovin, da se tako v naši literarni zgodovini ohranijo nekatere beležke po geslu pesnikovem, da iz malega stvar priraste velika. Nadalje opisuje: »Dobil sem jaz te tiskovine iz nekdanjega arhiva magistrata v Motniku, kateri je prestal februarja meseca 1810 in ko je dotična uradna pisma veter raznašal na vse štiri strani sveta. Kar tu priobčujem, sem pred nekaterimi leti odbral, češ v sedmih letih vse dobro dojde.« (Križnik 1881: 200, 201).
Oče je zelo nasprotoval njegovemu delu. Gašper Križnik navaja, da ga oče strašno težko gleda, kadar piše in ga zmerja, da doma ne potrebuje notarja. Zato piše poleti kje zunaj, pozimi pa ponoči ali bolj zgodaj vstane. »Bog vari, da bi oče vedeli, da sem pripovedovalce kopiral (zapisoval) in tudi nič ne vedo, da sem po tej poti kaj dobil, zato bi pa rad štacuno napravil in bi sobo nalašč za to našel, potlej bi lahko svoje reči po svoje tiral.« (Stanonik 1998: 144).
V letu 1878 je v Motniku 22 res odprl majhno trgovino s sladkorjem in kavo na drobno. Še istega leta je dejavnost razširil na trgovino z mešanim blagom in kramarijo, dve leti pozneje pa še na prodajo petroleja (Arhiv RS, TOI, fascikel 323 Kamnik, listi po okrajih, 27 – 29). V letu 1884 je kupil hišo, v kateri je imel trgovino, se tja tudi preselil ter se končno osamosvojil. Dve leti za tem je dejavnost trgovine razširil še na prodajo in točenje žganih pijač, saj je bilo v tem času točenje žganja na prostem prepovedano.
Poleg dela v trgovini je vneto nadaljeval zbiranje folklornega in etnološkega gradiva. To ni bil le konjiček, ampak notranja potreba in njegovo poslanstvo. Vedno je znal najti čas za pisanje, pa čeprav je moral zakleniti trgovino, da je lahko natančno in vestno zapisal vsako pripoved. Bil je namreč prvi zbiratelj, ki je zapisoval v narečju, dobesedno in ni nikoli popravljal pripovedovanja. Imel je izreden čut tudi za zapisovanje vseh drobnih stvari, malenkosti, ki so danes zelo pomembne.
Svoje prispevke je redno pošiljal tudi raznim časopisom, ki so občasno objavljali njegove članke. Tako je v letu 1869 v 25. številki Bleiweisovih Novic prvič objavljen njegov prispevek iz Motnika, v katerem poroča: »Žita se nadejamo obilo, tudi sadja se bo precej dobilo, le hruške se nam bodo slabo obnesle. Vreme je pri nas ugodno in je toča le na južnem zapadu nekatere pridelke potolkla. Tukajšnji rudokopi še zmiraj niso dobili stanovitne žile premogovega sklada, ktera bi Motničanom mnogo koristila.« (Novice 1869: 200).
Pozneje je objavljena tudi zanimiva pripoved, kako razlagajo stari ljudje nastanke imen Trojane, Vransko in Celje: »Pripovedujejo namreč, da je imel neki kralj tri hčere: Marjano, Francko in Ciljko. Marjano je postavil v Trojane, Francko na Vransko, Ciljko pa v Celje.« (Novice 1879: 393).
Leta 1874 je v Celovcu izdal v samozaložbi pod psevdonimom Podšavniški skromno knjižico Slovenske pripovedke iz Motnika na šestnajstih straneh, pisano v domačem narečju, tako kot je poslušal govorico domačinov in pripovedovalcev. Psevdonim Podšavniški si je izbral po vrhu Ščavnice na Menini nad Motnikom. Časopis Slovenski narod je v 85. številki 16. aprila objavil izdajo te knjižice, ki je stala 10 krajcarjev, če pa se je naročila pri zastopniku banke »Slovenija« v Motniku večja količina – 50 komadov, je bila cena za en komad le 5 krajcarjev. Denarna enota v takratni Avstroogrski monarhiji je bil goldinar, ki je imel 100 krajcarjev. Letna naročnina na časopis je bila takrat 16 goldinarjev. Tako vidimo, kako poceni je bila ta knjižica. Lahko pa primerjamo tudi ceno knjižice in ceno polžev. Motničani so še konec prejšnjega stoletja nabirali polže in jih za en krajcar po polžu prodajali Jožefu Sajevicu (staremu Matevžu), ki jih je prodajal kapucinskemu samostanu v Celju po 3 krajcarje na polža. Prevažal jih je v zabojih kot orehe, od 1500 do 2000 polžev na enem vozu. Torej je bila knjižica vredna le pet polžev (Križnik 1874: 1 -16); Urankar 1940: 28, 29; Slovenski narod 1974: 85). Kljub zelo nizki ceni je prodal le malo knjižic, saj takrat niso znali ceniti njegovega dela.
Od 1876 do 1883 je zbiral tudi pravne običaje od štajersko kranjski meji od Kamnika do Celja. Leta 1876 je tedanji kazanski (Kazan je glavno mesto republike Tatarstan in staro univerzitetno središče) profesor J. Baudouin de Courtenay Gašperju Križniku poslal star Bogišičev Naputak za opisivanje pravnijeh običaja, koji u narodu žive iz leta 1867, zato se je lotil zbiranja in jih je leta 1883 odposlal Bogišiču. Ker je tedaj preteklo že več let, odkar je bila izdana zbirka pravnih običajev, so Križnikovi odgovori ostali doslej skoraj neuporabljenih. Bogišič se mu je zahvalil za pošiljko in to je objavil Ljubljanski zvon 1883 v naslednjem članku:
»G. Bogišič, največji zdanji učenjak v stvareh slovanskih pravnih običajev, pisal je pred nekoliko tedni Slovencu, g. G. križniku v Motniku iz Pariza:
Poštovani Gospodine!
Pred 10 – 12 dana primih Vaš rokopis s odgovorima na moj stari naputak. Vaši me odgovori veoma obradovaše, jer su oni prvi, koje dobih iz zemalja, u kojima žive Slovenci, primite dakle za Vaš rodoljubni trud moju najiskreniju blagodarnost.«
ŽIVLJENJE V TRGU MOTNIK OD 1883 DO SMRTI
Gašper Križnik se je poročil leta 1885 v Motniku, star 37 let. Iz poročnega lista je razvidno, da je na dan poroke, dne 23. 11. 1885, stanoval v Motniku št. 22. Navedeno je, da je sin posestnika in trgovec. Poročil je štirinajst let mlajšo Heleno Hribar, po domače Jergovčevo (Nadškofija Ljubljana, Arhiv 2004, poročni list št. 103/04). V času od 1886 do 1901 se jima je rodilo 9 otrok: Marija 4. 10. 1886, Antonija 15. 1. 1888, Gašper 9. 12. 1889, Peter 20. 2. 1892, Terezija 17. 10. 1893, Jožef 14. 3. 1895, Janez 24. 8. 1896, Marija 5. 8. 1899 in Ciril 3. 7. 1901.
Iz matične knjige je razvidno, da mu je umrla najstarejša hči marija stara komaj 2 leti, sinova Jožef in Ciril pa sta umrla že v prvem letu (Upravna enota Kamnik, matična evidenca).
Poleg dela v trgovini je z ženo in otroki delal tudi na kmetiji Nadlistnik v Beli 8 pri Špitaliču, ki jo je kupil leta 1890 večinoma s privatnim posojilom (Okrajno sodišče v Kamniku, zemljiška knjiga). Ta kmetija leži na 700 m visokem zaselku Nadlistnik med Motnikom in Špitaličem, h kmetiji pa je spadal tudi del planinskega pašnika na Limovski planini. Delo na kmetiji je bilo zelo težavno, saj leži v hribovitem svetu.
V zbranem gradivu ni bilo moč zaslediti, da bi Gašper Križnik kdaj opisoval svojo družino, ker se je to menda takrat smatralo za nedostojno. Kot so kasneje pripovedovali njegovi otroci, jim je oče ob večerih bral pravljice in pesmi, ki jih je tako z veseljem zbiral in se z njimi igral tudi igrice, ki jih je vestno zapisoval. Poleg dela je še vedno našel čas za zbiranje in zapisovanje narodopisnega gradiva. Redno je prebiral tudi vse nove knjige v slovenskem jeziku. V Letopisih Matice slovenske je od leta 1869 dalje izhajala Bibliografija slovenska po posameznih letih. Gašper križnik je dopolnil ta seznam z navedbo 29 poljudnoznanstvenih in cerkvenih knjig in snopičev, izdanih v letih 1869 do 1889. Iz tega je razvidno, da je imel natančen pregled vse slovenske literature v tem času (Letopis Matice slovenske 1891; 189 do 291).
Še naprej je z izredno izostrenim posluhom za narečne govore zapisoval pripovedi ljudi iz različnih krajev in tako v zapisih ohranil takratna narečja. Ženi Heleni je bilo pomembnejše delo za preživetje številne družine, zato je njegovemu delu nasprotovala. Pogosto se je jezila, da bolj vestno zapisuje pripovedi kot svoje dolžnike. Pri zbiranju narodnega blaga ga je podpirala le mati, ki jo je zelo rad obiskoval. Mati je bila njegov prvi kritik, saj je bila zelo razgledana in ga je spodbujala pri njegovem delu.
Motničani so ga imeli za brihtnega, gosposkega človeka in zato je bil 1888 izvoljen za prvega predsednika krajnega šolskega sveta. Ta organ je skrbel za materialne izdatke šole in izvajal nadzor. Članstvo v tem odboru je bila častna funkcija, ki ni bila plačana. Gašper Križnik je bil 1892 ponovno izvoljen za predsednika, leta 1900 pa za podpredsednika (Mestni arhiv Ljubljana – Šolska kronika osnovne šole).
V letih 1895 do 1898 je bil izdan 1. zvezek (4 snopiči) Slovenskih narodnih pesmi, ki jih je zbiral in urejal dr. Karel Štrekelj, izdajala pa Slovenska Matica. Gašper Križnik je pesmi, pravljice in drugo slovstveno gradivo pošiljal matici ali neposredno dr. Štreklju. V prvem zvezku je natisnjenih 12 njegovih pesmi. V 2. zvezku (3 snopiči), ki je izpel v letih 1901 do 1903, je natisnjenih 41 pesmi. V tretjem zvezku (4 snopiči), izdanem v letih od 1904 do 1907, je natisnjeno 42 pesmi. Četrti zvezek vsebuje 5 snopičev, ki so bili izdani v letih 1908 do 1923, v njem je objavljeno 16 pesmi. Več neobjavljenih rokopisov je ohranjenih v Štrekljevi zapuščini (Štrekelj 1980: I do IV zvezek, Arhiv ISN, ZRC, SAZU).
Leta 1903 je v 7. knjigi Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena, poleg pripovedk objavljena tudi njegova slika iz 1876, ko je bil star 28 let, ter življenjepis, ki ga je napisal dr. Dragotin Boranič, profesor hrvaškega in srbskega jezika v Osijeku, Vinkovcih in v Zagrebu. Dr. Boranič navaja, da je bil Gašper Križnik sin revnih kmečkih staršev, ki je začel zbirati slovstveno folkloro leta 1869, posebno pesmi, ki so izhajale v znameniti Štrekljevi zbirki in navaja več mest objav njegovih del, kakor pozneje Slovenski biografski leksikon. Dodaja, da je za dialektološke študije J. Baudouina de Courtenaya poslala veliko gradiva, kakor tudi trem hrvaškim središčem, ki so bila zanj zainteresirana: V. Bogišiču za raziskovanje pravnih šeg, Društvu za povjestnicu jugoslovansku na vprašanja o šegah in gradivo z različnih področij folklore in Jugoslovanski akademiji, kar je bilo v Zborniku za narodni život i običaje objavljeno le manjši del. Omenja tudi, da je v njegovi knjižici pripovedk iz 1974 objavljenih 8 zelo zanimivih pripovedk v izvirnem jeziku. Urednik poudarja, da je Križnik »vrijedni prvi prinosnik iz Kranjske, koji pokazuje rijedak smisao i ljubav za tvorevine narodnog duha« (Zbornik […] 1903: 136 – 139).
Gašper Križnik je pred smrtjo dalj časa bolehal za vodenico, vendar je kljub temu še vedno delal in zbiral slovstveno folkloro. Dr. Štrekelj je konec decembra 1904 v 8. snopiču zbirke Slovenskih narodnih pesmi zapisal, da mu je še zadnje leto poslal takrat že pokojni Gašper Križnik 22 pravljic (Štrekelj 1980: III zvezek, pripombe avtorja k 8. snopiču).
Umrl je 26. 11. 1904 v Motniku št. 22, star 56 let. Pokopan je bil naslednji dan v domačem kraju na pokopališču v neposredni bližini svoje rojstne hiše.
Ob smrti sta se Gašperja Križnika spomnila Ljubljanski zvon in Dom in svet, ki sta objavila le kratki sporočili:
»Gašper Križnik, znani nabiratelj narodnega blaga, ki ga je svoje dni priobčeval tudi na platnicah Ljubljanskega zvona, je umrl nedavno v svojem domačem domu, v Motniku na štajerski meji.« (Ljubljanski zvon, 1905, št. 25, str. 62)
»Med našimi slikami vidijo čitatelji sliko Gašperja Križnika. Bil je priden nabiravec narodnega blaga, tudi sotrudnik našega lista. Po stanu je bil trgovec v Motniku. Ob priliki kaj več o njem.« (Dom in svet, 1905 št. 18, str. 55, 56)
Ob smrti so bili njegovi otroci stari šele 4 do 16 let (Upravna enota Kamnik matična evidenca). Sinova Gašper in Janez sta padla med prvo svetovno vojno. Gašper je umrl v Galiciji, Janez (po domače Žan) pa na soški fronti. Hči Antonija je nadaljevala s trgovino v Motniku, se poročila in imela štiri otroke. Sin Peter, ki je bil vojak na soški fronti, se je po končani prvi svetovni vojni poročil in prevzel kmetijo v naselju Nadlistnik (sedaj Bela 8). Na kmetiji je bilo rojenih 13 otrok. Hči Terezija se je poročila in zaposlila v Ljubljani ter imela dve hčerki. Hči Marija je bila gospodinjska pomočnica pri pisatelju Ivanu Tavčarju in ni imela potomcev.
Ob stoletnici smrti Gašperja Križnika živi le še 6 vnukinj in en vnuk ter 38 pravnukov. Danes je ohranjena samo ena fotografija Gašperja Križnika, ki jo hrani njegova vnukinja.
PREUČEVANJE KRIŽNIKOVE LITERARNE ZAPUŠČINE
V letu 1940 je profesor zgodovine Pavle Urankar izdal knjigo Zgodovina trga Motnika in okraja. V tej knjigi omenja, da si je za proučevanje preteklosti Motnika stekel največ zaslug Gašper Križnik, ki je z veliko ljubeznijo izpisoval stare motniške listine, zbiral narodno blago in zapisoval ustno izročilo trga in okolice. Navaja tudi napis na nagrobnem spomeniku: »Tu počiva Gašper Križnik, roj. 4. 1. 1848, umrl 26. 11. 1904, kot trgovec in vrli podpisatelj slovenske književnosti« (Urankar 1940: 94).
Leta 1944 ga v svojih člankih navajata Rajko Ložar in Sergij Vilfan. Vilfan je v Narodopisju Slovencev iz leta 1944 zapisal: »Prav zato bi v naših dneh potrebovali še mnogo Križnikov – lokalnih zapisovalcev – ki bi skušali to, kar zapada v življenju pozabi, ohraniti vsaj znanosti.« (Vilfan 1944: 257).
Ob 100-letnici Slovenske matice 1964 je Boris Merhar nekoliko obširneje pisal o nerazumnem ravnanju matice do Gašperja Križnika, ki ni objavljala oziroma je celo zavračala njegove prispevke (Merhar 1964: 129, 130).
Prvo resno študijo o njem je predstavil dr. Milko Matičetov 1981 na simpoziju o življenju in delu makedonskega krojača Marka Cepankova v Skopju. V tem prispevku se prvič obširno navaja zbiranje vseh vrst folklornega materiala in vrednoti njegovo delo. Križnikov prispevek k ohranitvi kulturne dediščine se odlikuje tako po bogastvu repertoarja, neizumetničenem stilu, zapisovanju v dialektu in bogastvu različnih oblik. Avtor tudi pripominja, da se samo ambicioznemu čevljarju iz Motnika lahko zahvalimo za ohranitev narodne pripovedke v nepopačeni obliki iz tistega časa. Nadalje ugotavlja, da ogromno pripovedk, pregovorov, ugank, iger, vraževerja, materiala za slovar, zapisov o jeziku, pa tudi precej paberkov, še vedno čaka na objavo (Matičetov 1981: 130 – 132).
Dr. Monika Kropej v knjigi Pravljica in stvarnost iz leta 1995 proučuje tudi Križnikove pravljice iz Štrekljeve zapuščine, za katere pravi, da izstopajo od drugih zapisovalcev tako po pristnem govoru kot po živahnosti pripovedi in besedišču. V knjigi je objavljenih tudi 12 njegovih pravljic iz Štrekljeve zapuščine v izvirnem besedilu.
Ob 150-letnici rojstva je v Kamniškem zborniku 1998 objavljen prispevek dr. Marije Stanonik z naslovom Folkloristični portret Gašperja Križnika. V njem avtorica opisuje življenje in vrednoti delo vsestranskega zbiralca slovstvene folklore. Pri tem poudarja, da ni bil le vnet in naiven zbiralec, kot mislijo nekateri, ampak je imel do snovi živo razmerje in ga je sam dostikrat vrednotil glede na splošne družbene razmere in čas, v katerem je deloval (Stanonik 1998: 142).
POZNEJŠE OBJAVE KRIŽNIKOVEGA GRADIVA
Kot smo že navedli, sta po smrti Gašperja Križnika izšla še 2 zvezka Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, v katerih je objavljeno 58 njegovih pesmi. V letih 1952 do 2002 so bile v različnih zbirkah slovenskih narodnih pravljic objavljene tudi pravljice, ki jih je zapisal Gašper Križnik. Največkrat je objavljena pravljica O dvanajstih bratih in sestrah, ki je zapisana v različnih besedilih in seveda slovnično posodobljena. Omembe vredna je izdaja knjige Matične knjižnice Kamnik (danes Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik) leta 1999 Veronika z malega gradu, v kateri je objavljeno 8 njegovih pravljic.
Vir: Janez Križnik, Damijana Križnik – Vrhovec: Gašper Križnik in njegova rodbina; V: Gašper Križnik (1848 – 1904) in njegov čas, znanstvena monografija, Ljubljana 2008, str. 15 – 24