Peter Dajnko se je rodil 23. 4. 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, v času, ko se je na Slovenskem že dodobra razmahnilo preporodno gibanje.
V letih 1803-1808 je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Po maturi se je vpisal na študij filozofije in teologije v Gradcu, kjer se je srečal s slovensko slovstveno in duhovno tvornostjo: na graškem liceju je poslušal predavanja Janeza Nepomuka Primica, prvega profesorja novoustanovljene stolice za slovenski jezik in se seznanil z delovanjem graškega Slovenskega društva. Pobudnik ustanovitve obeh je bil Primic, ki je okrog sebe zbiral slovenske intelektualce (Anton Krempl, Leopold Volkmer, Ivan Narat) in jih navduševal za slovenski jezik. Po duhovniškem posvečenju (1813) in končanem študiju (1814) je kot kaplan služboval v več župnijah, med drugim v Gornji Radgoni (1815–1816) in nato v današnji avstrijski Radgoni (1816–1831). Od leta 1831 je bil župnik in dekan v Veliki Nedelji, nekaj časa pa je opravljal tudi službo šolskega nadzornika. Svojo življenjsko pot je končal 22. 2. 1873, v Veliki Nedelji.
V radgonskem obdobju je dokončal poglavitni del svojega slovstvenega dela. Nanj so močno vplivali Jernej Kopitar s svojo idejo o preprostem in enotnem črkopisu, Janez Šmigoc, avtor prve slovnice vzhodnoštajerskega narečja (Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, 1812) in Josef Dobrovsky, avtor slovnice češkega jezika, ki ga je Dajnko imel za idejnega vzornika pri pisanju slovnice in se je nanj uprl, ko je uresničeval svojo zamisel o narečnem govoru, izreki in pisavi, ki naj bodo razumljivi njegovim rojakom. Dajnkova jezikovna prizadevanja so imela zelo jasen cilj: prosvetliti in izobraziti ljudi ter vzgojiti koristnega in vdanega državljana.
Njegovo sodelovanje s knjigarnarjem Alojzem Weizingerjem je rodilo več pomembnih literarnih in jezikovnih del: 1816 je izdal učbenik za nedeljske šole z naslovom Začetek vüčenja Slavenskega, v letih 1817-1820 sta izšla njegov prevod evangelijev Evangeliomi na vse nedele ino svetke skoz leto ter molitvenik z naslovom Kniga pobožnosti, leta 1821 pa še Svetega pisma zgodbe iz starega zakona. Ta dela je napisal v bohoričici, v vzhodnoštajerskem narečju. Ker pa z rezultatom ni bil najbolj zadovoljen, se je povezal z Jernejem Kopitarjem, tedanjo avtoriteto na področju jezikoslovja. Ta ga je vzpodbudil, da je napisal nov črkopis, ki ga je objavil leta 1824 v svoji slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache. V dajnčici je napisal svoja poljudno-vzgojna dela, nabožna berila, cerkvene pesmarice, katekizem, prevode Svetega pisma, basni, pregovore, uganke ter posvetno in cerkveno poezijo. Že leta 1824 je v Gornji Radgoni izdal Abecedno knižico na hitro ino lehko podvüčenje slovenskega branja, mašni molitvenik Opravilo svete meše, drugo izdajo Svetega pisma zgodb iz starega zakona, tretjo izdajo Knižice pobožnosti ter zbirko verskovzgojnih povesti z naslovom Kmet Izidor s svojimi otroki ino lüdmi. Njegova nabožna dela, predvsem pesmarica Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmi iz leta 1826, še zlasti pa dela s posvetno vsebino (npr. Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem), kažejo Dajnka kot veščega slovstvenega ustvarjalca z velikim smislom za živ jezik. O tem priča tudi njegov poljudno-strokovni čebelarski priročnik z naslovom Čelarstvo iz leta 1831.
